Na letošnjem Managerskem kongresu smo v javno razpravo ponudili dokument Zaveza za uspešno prihodnost. Verjamem, da bo dokument postal resnična pot in smerokaz, kako naprej. Vendar pod pogojem, da se prihodnosti najprej zavežemo sami, vsak pri sebi.

Matjaž Čadež sodi med tiste podjetnike, ki so si upali zelo hitro pogledati prek meja svoje domovine. Družba Halcom, ki jo vodi od njene ustanovitve, je postala zlata gazela leta 2003 in še naprej raste. Trdi, da naziv gazela zaslužijo le podjetja, katerih glavni namen ni bogatenje posameznikov, ampak širše družbe.

 Že davno je tega, ko sem prvič stopila v pisarno mojega očeta in žigosala kuverte. Od takrat naprej ni bilo poletja, ko si ne bi želela opravljati počitniškega dela. In letos sva Aleksandra in jaz dobili delo pri podjetju Mediade. To je podjetje, kjer delajo same zelo prijazne punce. A nikoli se mi ni sanjalo, da bom v teh petih dneh dela spoznala tako veliko novih stvari in se imela tako zabavno.

Tole sem nekoč nekje morda že citirala, a je znova uporabno: »There's always a little bit of heaven in a disaster area (v vsaki katastrofi je tudi košček nebes, op.a.).« Za to misel sem prvič slišala, ko sem gledala dokumentarec o festivalu Woodstock. Zadet, počen glas enega od napovedovalcev jo je zjutraj po prvem dnevu in noči koncertov izrekel več sto tisočim, ki, ja, so se znašli v po svoje katastrofalnih razmerah.

Od izgubljenih stvari do izgubljenih ljudi, od dežja blatne poljane in poškodovana tehnična oprema, vse skupaj pa je bila samo še pika na i obiska, ki je več kot potokel vsa pričakovanja. Woodstock je bil, skratka, kot nekakšen zamašek - ni se dalo ne naprej, ne nazaj, kot so poročali. Na voljo sta bili v glavnem dve opciji – da se ti je strenalo, ali pa da si šel s tokom in se prepustil. Večina se je odločila za slednje. In zato je bržkone znameniti tridnevni festival miru in glasbe kljub vsemu – uspel. 

 

V zadnjih tednih se skupina strokovnjakov ukvarja z vprašanji inovativnih kadrovskih praks (morda tudi funkcij?), da pa je treba najprej sam proces inovativnosti demistificirati, če ga hočemo prenesti prenese na področje upravljanja s človeškimi viri.

Znanost je stroj! Stroj, iz katerega izdelujemo vse druge stroje na tem svetu. … Umetnost je stroj, iz katerega izdelujemo vse druge stroje na tem svetu ...

Razmišljal sem o pobudah. Dokaj pogosto berem o takih in drugačnih pobudah, ki bi dvignile kvaliteto življenja v naši lokalni skupnosti. Skoraj nikoli pa ne berem o njihovi realizaciji. Zakaj je temu tako? Pobuda je neke vrste invencija, torej ideja o inovativni rešitvi (invencija je predstopnja inovacije). Kot taka je sama po sebi vrednost in če nekdo nekaj podari skupnosti, ker želi, da bi vsi imeli nekaj od tega, zakaj so te ideje prej sprejete kot grožnje in ne kot neprecenljiva pomoč?

Pred letom dni sem bila članica ekipe razvojnega projekta. Izvrstni sodelavci, vsak od njih strokovnjak na svojem področju. Timsko delo je bilo v užitek, pripadnost viziji projekta na višku. Vse je teklo kot namazano. Ko smo izbirali čas lansiranja izdelka, smo se družno strinjali, da je idealen mesec junij. Odprli smo koledarje in začeli preračunavati izvedbene roke. Skoraj smo že nekako spravili dolg seznam aktivnosti v vsega štiri tedne, ki so bili na razpolago, ko je vodja projekta vzkliknil: »Joj, oprostite, zelo mi je žal. Ne bo šlo.«