Alja B., 47, je bila zaposlena v srednje velikem, dobro stoječem slovenskem podjetju. S svojim delom je bila zadovoljna, s sodelavci so bili čudovita ekipa. Pred poltretjim letom je Alja B. doživela združitev podjetja z večjim konkurentom in takrat se ji je podrl svet.
Kaj ste doživljali, ko ste izvedeli, kaj vas čaka?
Spomnim se, da je novica prišla kot strela z jasnega. Delaš v podjetju, ki ga imaš rad, ki posluje dobro, zadovoljen si s svojim delom in zdi se ti, da bo ta pravljica večno trajala. Zato najprej sploh nisem mogla zares verjeti, da se to v resnici dogaja, nisem bila pripravljena tega sprejeti. Potem nastopi trenutek streznitve in takrat te prevzame silen obup. Vse se mi je sesulo, kot hišica iz kart; bila sem zmedena, nisem vedela, kaj naj storim, kako naj sploh razmišljam.
Kako je prišlo do preobrata?
Nekega dne si preprosto rečeš, da tako ne gre več naprej. Zaveš se, da sonce vseeno sije, ptički pojejo, vlaki še kar vozijo in postane ti jasno, da moraš nekaj narediti. Šele takrat sem začela premišljevati o možnostih, ki so mi ostale na razpolago. Vprašala sem se, kako preživeti, predvsem pa, kaj želim početi, kakšen je moj cilj.
To je obdobje, ko neizmerno pomaga, če imaš vzpostavljeno dobro profesionalno mrežo. Iskreno vam povem, da so mi še danes v vzpodbudo vse ponudbe za zaposlitev, ki sem jih prejela v tem času, pa čeprav se nisem odločila za nobeno od njih. Gre preprosto za občutek, da nisi sam, da te ljudje cenijo in jim je mar zate ter so ti pripravljeni v stiski priskočiti na pomoč.
Rekli ste, da ste zavrnili vse dobljene ponudbe?
Tako je. V podjetju, ki nas je prevzelo, so mi ponudili tako rekoč enako delo, kot sem ga opravljala pred prevzemom. Ponudbo sem sprejela, ker imam to delo res rada. Ampak spominjam se prvega obdobja v novem okolju. Delala sem kot robot. Brez srca, brez duše. Zavračala sem tako novo okolje kot nove sodelavce. Mogoče je šlo pri tem nekoliko za obrambni mehanizem.
Bi lahko rekli, da je to faza prilagoditve?
Zagotovo. V nasprotju s prejšnjo fazo, ko je bil čas moj sovražnik, ker sem se morala odločiti, kaj in kako naprej, se je tu čas spremenil v tvojega zaveznika. Poslovanje ima svoj ritem, prideta dopust, pa novo leto, preseneti te kakšna nagrada
in počasi se začneš zavedati, da je to tvoja služba. Ko načrtuješ za naslednje leto, pa si že na konju. Jaz sem takrat zelo jasno začutila, da se svet vrti naprej.
Kako so vas sprejeli novi sodelavci?
Ko se dve podjetji spojita, nastane mešan tim bivših in novih sodelavcev, kar vnese določen nemir tudi v njihovo vsakodnevno rutino. Velikokrat se naloge prerazporedijo, zato je taka združitev tudi za zaposlene prevzemnega podjetja stresna. Učili smo se drug od drugega, obenem je bilo samo po sebi umevno, da se bomo novi člani prilagajali kulturi, ki je vladala v tem podjetju.
Ko se danes ozrem nazaj, si rečem, da so bili sodelavci, ki so nas sprejeli, izrazito strpni, razumevajoči, dobesedno izjemni. Zelo so se trudili pomagati, le da jaz tega nisem bila sposobna prepoznati. In ravno zaradi njih imam danes pogosto slabo vest. Oni so se trudili, jaz pa sem bila zoprna, prijaznosti nisem sprejemala, izrazito odklonilno sem se vedla do vseh poskusov druženja.
Kaj je prispevalo k temu, da ste se v skupino vendarle postopoma vključili?
Narava dela te s svojim ritmom prisili v to. V mojem primeru so za zbliževanje s sodelavci poskrbela »obvezna« druženja, izobraževanja, projektne skupine, ipd. Tako spoznaš ljudi, začneš navezovati stike in se postopoma odpreš. Prelomna točka pa je bila, ko sta v ekipo prišla dva na nova zaposlena, povsem neobremenjena z našo zgodovino. Takrat se je začel oblikovati današnji tim.
Ali vam je danes, po skoraj treh letih, še hudo za bivšim podjetjem?
Ni mi hudo v smislu, da bi me to čustvo oviralo pri mojem delu ali bivanju sicer. Res pa je, da v tebi ostane neka neizpeta pesem, zlasti če na spremembo nisi bil pripravljen tako, kot je to bilo v mojem primeru.
Ali veste, kdaj sem se prvič razjokala? Po skoraj dveh letih, ko sem uzrla podobo, ki sem jo sicer opazovala iz svoje stare pisarne. Takrat mi je postalo jasno, kako zelo sem poveličevala svojo bivšo kariero in kako brezplodno je bilo tako početje.
Idealiziranju se najbrž ne moremo povsem izogniti, vendar je pomembno, da se zavemo, da to počnemo.
Pogovor z Aljo B. je resničen. Gre za osebno zgodbo, zato smo ime sogovornice spremenili. Če želite tudi vi z nami podeliti svojo izkušnjo, mnenje ali občutke, se nam javite na naslov: urednistvo@mediade.si. Vaše ime bo ostalo znano le uredništvu.