V mladosti je vsak poln idej o svojih sposobnostih in o delu, ki bi ga rad opravljal. Ali obstaja kakšen razlog, da se ne bi tudi pri petdesetih počutili delovno mladi?!
»Takrat«:
- delo si dobil ne glede na to, ali si izpolnjeval pogoje zanj ali ne,
- opravljal si ga lahko do upokojitve, brez strahu po odpuščanju,
- če si želel napredovati, si vpisal šolo (pa tudi če je bil vpis edina stvar, ki si jo naredil),
- če si želel v drugo podjetje, si napisal prošnjo in si bil sprejet, tudi če niso imeli potrebe, neko delo se je že našlo,
- zelenci, ki so se ravnokar zaposlili, niso mogli biti pametnejši od starejših in izkušenih,
- ko si »odbrenkal« svoj delovnik, nisi do naslednjega dne niti pomislil več na službo,
- pri plači ni bilo bistvenih razlik med sposobnimi in nesposobnimi, pridnimi in lenimi, šolanimi in nešolanimi…….
- Ko si kihnil, ti je bilo odobreno vsaj teden dni bolniške,
- popoldnevi so bili rezervirani za gradnjo hišk, vikendic ter za obiske Trsta in Celovca, kjer si dobil kavo in prašek pa še kaj, kar se pri nas ni dobilo.
»Sedaj«:
- če si med dvesto prosilci za razpisano delo eden od petdesetih, ki izpolnjuje vse razpisane pogoje, je malo verjetnosti, da boš ravno ti dobil to delo,
- sigurno tega dela ne boš dobil, če sodiš v kategorijo starejših delavcev,
- tudi če delo dobiš, to ni »za zmeraj«
- izpopolnjuješ se, da delo obdržiš, ne da bi napredoval,
- delodajalcu si na voljo 24 ur,
- bolan hodiš na delo,
- otrok si enostavno ne upaš omisliti, ker boš po prihodu s porodniške ostal brez dela,
- vsak, ki je prišel iz fakultete včeraj v službo, je najpametnejši,
- plače se zelo razlikujejo že med istovrstnimi deli, kaj šele med uspešnimi in neuspešnimi firmami…..
Včasih smo delali v organizacijah združenega dela, ki niso bile tržno usmerjene in dobiček ni bil glavni atribut za ohranjanje podjetja. Zato se je lahko dogajalo, da je delavec naredil 5 ton slabih vijakov, ki so šli takoj v kontejner za na odpad. Nihče ni bil odgovoren za napako in nikomur ni bilo potrebno povrniti stroškov za material, vložene ure, nov material za naročene vijake, nove ure dela. Izguba se je lepo porazdelila med vse zaposlene. Pa je to prav?
Beseda delodajalec pomeni, da je on tisti, ki delo daje. Morda izraz ni več najbolj pravi. Zaposleni delovno mesto namreč vedno bolj so-ustvarja, ko postaja odgovoren za njegov obstoj.
Jaz pravim, da ni prav! Vsak naj bo odgovoren za svoje napake. Tudi delodajalec sam mora nositi breme napak, če se nepravilno odloči. Nepravilna odločitev pri izbiri zaposlenih pa ni le stvar, ki jo lahko takoj popravi, temveč je pri tem močno omejen s predpisi iz delovnih razmerij. Na število zaposlenih vplivajo tudi nihanja na trgu, kupna moč in še tisoče drugih stvari, med katerimi morajo tisti, ki vodijo uspešna podjetja spretno krmariti.
Brez dela gotovo ni možno zadovoljevati svojih življenskih potreb. Delo je zato potrebno najti. Predvsem je najprej potrebno pozitivno mišljenje, kajti potem je vse lažje. Vsak mora razmisliti tudi o tem, kaj je vedno rad delal, pa ni imel časa. Morda iz tega nastane nov posel, ki se bo dobro prodajal. Vedno je nekje nekdo, ki nekaj potrebuje in je za tisto pripravljen plačati.
Poiščimo stvari v katerih smo ne samo dobri, temveč enkratni. Razširimo svoja obzorja – ne mislimo, da je delo, ki ga opravljamo, edina stvar, ki jo lahko delamo. Lahko se prekvalificiramo, lahko isto delo opravljamo v svoji režiji in smo sam svoj delodajalec, lahko se ozremo okrog sebe in ugotovimo, kaj kdo potrebuje in iz tega naredimo delo zase in morda še za svoje prijatelje.
Če od ene možnosti propade ena, nam ne ostane nič. Če od desetih variant uspejo dve ali tri, je to uspeh.
Predvsem pa razmišljajmo široko, upoštevajmo več možnih variant. Ponavadi se ob tem, ko ti uspe realizirati eno stvar, pokaže možnost že za vsaj tri naslednje. Kmalu boste ugotovili, da komaj dohajate vse, kar bi radi naredili. Zato začnite že danes (vsaj razmišljati o tem), tudi če službo še imate – nikoli se ne ve. V prednosti boste že s tem, ker boste pripravljeni na nove izzive.
Nana B.*, 52
* Podjetje, v katerem je bila zaposlena oseminštiridesetletna Nana B., je šlo v stečaj. Nana B. je bila tako štiri leta brezposelna. S trdno voljo, vztrajnostjo (vsak teden je oddala najmanj tri prošnje za zaposlitev) in zaupanjem vase je lani med vrsto kandidatov dobila vodja službe za notranjo kakovost v srednje velikem slovenskem podjetju.
Uredništvo in Nana B. bomo veseli vaših odzivov. Pošljite nam jih na urednistvo@mediade.si . Vaše ime bo ostalo znano le uredništvu.