La Rochefoucauld
Že kot sedem ali osemletna deklica sem mamo šokirala s svojimi razmišljanji. Spominjam se groze, ki ji je vela iz oči ob mojih besedah: Ali je vredno živeti? Na njeno vprašanje, kaj me je pripeljalo do takih misli, sem odgovorila: Vse življenje je ena sama muka; najprej se mučiš v šoli (pa nisem imela kakih težav z njo), nato se mučiš v službi, nato umreš. Ali je zato vredno živeti? Moje takratno vedenje ni obsegalo vmesnih postaj. Obstajala je šola, pa naloge, pa spat, naslednji dan pa vse znova; mamo sem videla kot: gre v službo, potem opravi, kar je potrebno doma, potem pa spat (sem mislila, ona pa je tudi ponoči pridno šivala), nisem pa zaznavala tistega vmes – drobnih radosti – da zasluži za najino preživetje, da mi kupi banano (nepojmljiv posladek v 60-tih letih prejšnjega stoletja) in da mi sešije obleko, kakršne nima niti moja najboljša prijateljica.
Njenega odgovora na moje takratno vprašanje se ne spominjam. Zdaj, ko sem jaz že presegla Abrahama, si znam odgovoriti sama: Vredno je! Življenje živiš vsak dan in vsak dan ti prinese nekaj novega, te bogati, prinaša radosti in bolečino, ustvarjaš pa ga sam!
Mislim, da je vzrok, da je bila moja mama lahko taka, kot je bila v tem, da je imela rada delo, ki ga je opravljala. Opravljala ga je dobro do svoje upokojitve in ga opravlja še danes. Še vedno je mama, tudi že babica, predvsem pa nam vsem še vedno kaj zašije. Njene kreacije se lahko še vedno kosajo z naimenitnejšimi imeni oblikovalcev, ki oblačijo znane ljudi. Potrebno ji je le malo namigniti, kaj bi rad. Če tega ne znaš, si sam kriv, da izdelek ni po tvoji volji. Pa sploh nisem imela namena peti hvalnice svoji mami, temveč delu in razliki, ki je očitna, če imaš svoje delo rad ali če ga nimaš.
Tudi jaz imam rada svoje delo, vsak dan bolj. Tudi jaz sem ga pred štirimi leti izgubila. Na voljo sem imela (tako kot vsi ostali, ki delo izgubijo) kar nekaj možnosti:
- lahko bi se smilila sama sebi (določen čas opravičljivo, na daljše obdobje – nesprejemljivo),
- lahko bi se pokrila z blazino in čakala (določen čas opravičljivo, na daljše obdobje – nesprejemljivo),
- lahko bi krivila cel svet, svoje nadrejene, sploh vse (deloma opravičljivo – a nesprejemljivo),
- lahko bi si rekla: to je bilo včeraj, danes je drug dan i potrebno je začeti znova (pri skoraj petdesetih težko, a ni nemogoče in je sprejemljivo in opravičljivo!).
Iz pozitivnega duha, ki preveva te vrstice ste verjetno ugotovili, da sem izbrala zadnjo varianto. In tudi delo imam spet. Pravzaprav imam dela, kolikor ga želim imeti. To pisanje je eno izmed tistih del, pri katerih si rečemo: zdaj pa bom naredil nekaj za svojo dušo. Ste že poskusili? Napisala bom to, moja duša bo potešena, vi pa morda tega ne boste brali; ali pa bom napisala, vi boste brali, a nič plačali za to. Mogoče bom napisala, a ne objavila, pa vam ne bo treba brati; mogoče bom napisala, vi boste brali in tudi plačali – kdo ve? Veselim se že tega, da imam na izbiro toliko različnih variant in se lahko o vseh sama odločim. Katero delo vam daje toliko različnih možnosti? Pravzaprav vsako, če ga vzamete tako in če o njem tako razmišljate.
Verjamem, da je izguba dela velik šok in da se mračne misli kar same naselijo v dušo. Ne postiljajte jim udobno, kajti čimprej vas bodo zapustile, prej boste zagledali svetlobo, nove možnosti, nove priložnosti, nove stvari, s katerimi bi se radi preizkusili in ugotovili, ali vam odgovarjajo.
Še eno zgodbo bi rada povedala – saj veste, da smo se včasih naukov učili iz basni, toda to ni basen, je samo zgodba za razmislek:
Živela sta kmet in njegov osel, oba stara in željna počitka zaradi življenskih izkušenj. Nekega dne je star in napol slep osel padel v star, zapuščen vodnjak. Kmet ni vedel, kaj naj stori – vodnjak je bil star in neuporaben, osel prav tako. Domislil se je izjemne rešitve. Z eno samo potezo bo rešil dva problema. Odločil se je, da bo zasul vodnjak z oslom vred. Ni se mu izplačalo vleči stare živali iz mokre pasti. Sosedje so prišli pomagati človeku, ki je imel težave. Prijeli so za lopate in začeli metati zemljo v stari vodnjak. Žival je prosila za usmiljenje, a ga ni bilo. Potem je utihnila, čeprav so ljudje še vedno metali zemljo nanjo. Vsakič, ko je na osla padla gruda zemlje, je žival to zemljo preprosto stresla s sebe in stopila nanjo. Tako si je počasi utirala pot na svobodo. Kmalu so vsi presenečeni opazovali osla, ki je izstopil iz starega vodnjaka.
Življenje bo na vas metalo vse vrste zemlje, od mehke, trde, blatne in črne. Preprosto stresite s
sebe vse te smeti in stopite nanje tako, kot je to storil stari osel. Vsaka od vaših težav je samo stopnica gor, v višave. Iz najglobjih lukenj in pasti se rešimo le, če se ne predamo in poiščemo rešitev. Naučiti se moramo aktivirati svojo moč in sami poiskati svojo rešitev.
Nana B.
Zgodba je bila pod naslovom Besede petdesetletnice objavljena v Podjetnikih v podjetju ® v Acronijevih Novicah, oktober 2006.