Pričakovali smo utemeljitev, povezano z omejitvami, o katerih smo se pogovarjali. Razlaga je bila vse kaj drugega. »Veste, svoji družini sem obljubil, da bom prvi teden v juniju z njo. Že več mesecev zapovrstjo se namreč družina prilagaja delovnemu urniku. Tokrat moram besedo držati. Lansiranje junija torej ne bo možno...« Trenutek tišine, da je vsak med nami uredil svoje misli in zavzel stališče.
»Popolnoma prav imaš, podpiram te v tem. Če dobro pomislimo...napeli bi mišice in še vedno tvegali, da naredimo manj kakovosten izdelek, kot v primeru, da si zanj vzamemo več časa. Strinjam se z lansiranjem v septembru, tudi mene družina opozarja, da živim le še za službo.«, se je prvi oglasil starejši svetovalec. Sama pri sebi sem si hitro narisala sliko peklenskega tempa, kateremu bi se podvrgla v primeru, če bi ostali pri prvotni odločitvi. Mnenje je bilo oblikovano v sekundah: »Bravo. Ne samo da sem za, spoštujem tudi razlog, zakaj september. Tudi meni se projekti kar verižijo in delo ob vikendih in večerih je postalo že povsem stalna praksa, namesto izjema.«
Kolega – vodja omenjenega projekta (že prej sem ga imela za izvstnega managerja), je v mojih očeh pridobil neverjetno spoštovanje in ugled. Ne gre za osamljen primer. Ko so uglednega podjetnika, Andraža Prajsa (Studio DTS), vprašali, čemu se ne bi nikoli odpovedal na račun posla, je odvrnil: »Počitnicam z družino. Popoldanski igri s hčerama. In pa dvakrat na teden rekreaciji na nogometu s prijatelji.« Brez pretiravanja ga lahko vidimo kot vzorčni model sodobnega podjetništva, ki je (tudi) družinam prijazno. Družbeno odgovornega podjetništva, bi celo lahko rekli. Da je njegov posel uspešen, ni dvoma. Hkrati Prajs izpostavlja, da je ena od njegovih vrednot ta, da si zadaš cilje, ki te ne preobremenijo. Da torej ne hlastaš po priznanjih, za katere je nekdo drug rekel, da je to uspeh. Prajs sporoča, da je možno biti uspešen in tudi – srečen.
Tretji primer je iz prakse kolegice, direktorice nabave v eni od večjih slovenskih organizacij. Ugotovila je, da se v primerjavi s primerljivimi podjetji iz večjih mest neprestano bori z navadami (ki so železna srajca): v njenem domačem kraju in podjetju je povsem običajno, da zaposleni zaključijo delavnik ob povsem neevropski - 15. uri. Kako streti trd oreh konkurenčnosti?!
Praktično, z nekaj iznajdljivosti in prilagodljivosti. S svojo ekipo se je dogovorila, da odhajanje ob 15. uri ne bo več problem. Z razumevanjem je sprejela, da so zapiralni časi vrtca in šole do nadaljnjega dano dejstvo. Hkrati pa so se v ekipi dogovorili, da vsak med njimi zvečer preveri e-pošto in odgovori na sporočila, ki so se nabrala v popoldanskih urah. Na ta način se naslednje dopoldne vsak lahko posveti dnevnim tekočim zadevam in ne pregledovanju nečesa, kar je staro kot včerajšnji časopis...
Organizacija dela, ki jo je vzpostavila, je močno dvignila produktivnost in učinkovitost dela oddelka ter povečala konkurenčnost podjetja v celoti. Hkrati je rešite odstranila prikrit dejavnik nezadovoljstva, ki jo je v vlogi vodje, odgovorne za velik del izdatkov podjetja, najedal kot črviček. Z rešitvijo, ki so jo podprli vsi člani oddelka (nekateri prej, drugi so se zanjo ogreli kasneje), so dosegli, da je bil »volk sit in koza cela.«
Rešitev je mogoče videti tudi kot poseg v večerni čas, ki naj bi tradicionalno pripadal družini. Res je, a hkrati se ne moremo pretvarjati in pričakovati, da bomo lahko dosegali svetovno konkurenčnost in ne žrtvovali ničesar. Odločiti se moramo le, kje nas žrtve najmanj bolijo. Če je naložba v konkurenčnost npr. ura dela v večernih urah v zamenjavo za možnost, da smo s svojimi otroki že ob 15. uri popoldne (kar je skoraj ura, ko so prišli domov naši starši v času socializma!), se zdi menjava razumna.
Zgledi vlečejo, pravijo. Ni naključje, da je podjetje, v katerem je zaposlena omenjena kolegica, pristopilo k projektu družinam prijazno podjetje. Tudi družinski karierni načrt – ideja, ki se je utrnila v razvojnem partnerstvu projekta EQUAL, bo morda nekoč postal evropski vzor na svojem področju.
Lepo je namreč živeti v deželi, kjer so podjetja uspešna in družine srečne.
Edita Kuhelj Krajnović