Na predavanjih, kjer skušam čim večji del vsebine ponazoriti s konkretnimi primeri iz prakse, prihajam do zanimive ugotovitve. Medtem ko udeležence primeri Starbucksa, Crazy froga in množice drugih tujih podjetij ali blagovnih znamk niti malo ne zmotijo – prav nasprotno, o njih bi lahko razpravljali več ur skupaj, pri opisovanju primerov slovenskih gazel preko vprašalnikov praviloma dobim najmanj eno povratno informacijo v smislu: »Preveč EPPja.«
Najprej na to nisem bila pozorna. Sama pri sebi namreč verjamem v bogastvo medsebojnega učenja in stališče, da se tudi veliki lahko učijo od malih. Ali sloni od muh, kot bi rekel znani sodobni mislec managementa Charles Handy (intervju z njim najdete na http://www.zdruzenje-manager.si/storage/1859/mq-08.pdf). Ali počasni od hitrih, da jih ne pojedo, če uporabimo naslov članka Leonarda Peklarja (www.socius.si/file/56784/file.html).
Pa vendar: ker so se komentarji ponavljali, sem o tem povprašala kolegico, ki se poglobljeno ukvarja s komunikacijami in razvojem blagovnih znamk. Videla sem, da jo je vprašanje navdušilo (najbrž je tudi to del spodbude, da pišem tale prispevek) in skupaj sva nekako sestavili mnenje: »Verjetno ljudi ne zmoti, ko predstavljamo primere uveljavljenih blagovnih znamk, te sprejemajo odprto. Z druge strani so do podjetij, za katera niso še nikoli slišali ali jih poznajo slabše, bolj zadržani in nezaupljivi. In njihovo predstavljanje skozi primer dobre prakse doživijo kot brezplačno promocijo, ki jo odklanjajo.«
Dobro, uveljavljenost blagovne znamke verjetno pojasni velik del zgodbe. Še posebej, ker primeri Gorenja, Trima, Adrie Mobil in drugih paradnih slovenkih konjev sodijo v krog že omenjenega Starbucksa in drugih svetovno uveljavljenih podjetij. A vseeno: če dober poslovni primer odklanjamo le zato, ker ga doživljamo kot promocijo, se iz njega verjetno naučimo manj, kot bi se lahko. Po zelo preprosti ekonomski logiki je torej s tem nekaj narobe: vrednost ni v celoti realizirana. Še posebej, ker na primer gazele izkazujejo visoko stopnjo prilagodljivosti, sposobnosti učenja, ustvarjalnosti, inovativnosti in upravljanja sprememb – kar so natančno tiste lastnosti, ki jih v svoje okolje želijo vnašati velike organizacije.
Velja seveda tudi obratno: na enem od predavanj me je udeleženka, ki je prihajala iz manjšega podjetja skušala prepričati, da je tisto, kar velja za velike sisteme, neuporabno za njeno delo. Hm: želje po odkritih odnosih, jasnih usmeritvah, dajanju povratnih informacij...se vam zdi, da se pričakovanja zaposlenih do svojih vodij v tem pogledu razlikujejo med velikimi, malimi, srednjimi ali mikro podjetji?! Drugačna so kvečjemu orodja ali pristopi, kako ta pričakovanja izpolnjujemo. V manjših podjetjih je na primer več neposrednih pogovorov, v večjih so vzpostavljeni formalni sistemi in oddelki komuniciranja.
Nazaj k vprašanju. Ali na svojih predavanjih res izvajam brezplačno promocijo dinamično rastočih slovenskih podjetij? Morda. A vera, da je učenje od prav teh podjetij in hkrati njihovo spoznavanje, prava stvar, mi utrjujeta tudi Handy in Drucker, ki govorita o potrebi po (samo)spoznavanju. Navsezadnje gre pri tem poleg učenja od dinamičnih, ki je postalo nujnost v konkurenčnem okolju 21. stoletja, tudi za spoznavanje razvijajočih se novih poslovnih zvezd slovenskega gospodarstva. Namesto, da jih zavračamo, ker (še) niso znani, je modro, da njihove izkušnje sprejemamo z odprtimi rokami. Le tako bomo sebe bogatili z novimi in novimi znanji in na najhitrejši način prenašali dragocene izkušnje.
Mlada in dinamična podjetja se morajo namreč čisto od svojega nastanka dalje dokazovati v najzahtevnejšem okolju. V globalni konkurenci 21. stoletja.
Mar ne gre torej za učenje od najboljših?!
In če je del tega tudi promocija slovenskega znanja, ustvarjalnosti in izkušenj – zakaj pa ne? Le kako bomo sicer blagovno znamko slovenskega gospodarstva tržili drugim, če ga sami ne spoštujemo?
Mag. Edita Kuhelj Krajnović
Ekonomistka
P.S. Podjetje Mediade je med soustanovitelji projekta Moč podjetniške inovativnosti.