Ko takšno izjavo slišiš v živo, iz ust mednarodno uspešnega slovenskega poslovneža, je zelo drugače, kot če prebereš v knjigah o trženju. Sproži se miselni nemir: kako v poslovnem vsakdanjiku v dejanjih združiti to, da je blagovna znamka pravnoformalno v lastništvu neke organizacije in to, da so hkrati njeni déležniki tudi kupci?! Razmerje je težko utelesiti v klasični linearni enačbi klasičnega kupoprodajnega razmerja – končni pomen solastništva je namreč v tem, da kupci dejansko upravljajo z blagovno znamko, imajo do nje neke pravice.
Odgovor na svojstven način čez nekaj mesecev ponudi delavnica srednjega managementa ene od slovenskih gazel. Povod zanjo je bila Zlata nit, rezultati merjenja kakovosti odnosa med zaposlenimi in podjetje. Ko s kolegico prisluhneva besedam, čustvom, energiji dvanajstih posameznikov, ki dihajo ista sporočila, isto željo ustvariti iz enega eura pet, predanost ljudi, ki čutijo moč in prodornost tima, ki koraka v isti smeri … se je zgodi preskok. V tistem dopoldnevu se v misli vrine vzporednica s tem, o čemer je predaval Češko.
Samo da na delavnici ne gre za odnos prodajalec - kupec. Dojameš, kaj pomeni, da podjetje pripada zaposlenim, da ga čutijo za svojega, kaj pomeni, da so se pripravljeni zanj boriti. Predvsem, da to nima kaj dosti skupnega s pravno formo in pogodbami na papirju, čigavo je kaj. Gre za odnos. Bistvo ni v nosilcih, bistvo je v nevidni niti, ki se spleta med njima, zaupanju, pogumu nasloniti se na – neotipljivo.
Morda, če ne bi prisluhnila Češkovemu predavanju o blagovni znamki, spoznanja in doživetja neotipljivega kapitala ne bi bilo. In morda se ne bi - če ne bi prav letos praznovali 40. obletnice Woodstocka, enega najslavnejših festivalov na svetu, spletla misel ali raje občutje, da je imelo srečanje, na katerem se je v eno združila energija štirinajstih posameznikov, za eno slovensko gazelo in s tem tudi vizijo Slovenije kot gazele, tako močan pomen kot leto 1969, ki beleži tudi prvi korak človeka na Luno - za človeštvo.
Na vprašanje, kaj je bil razlog, da se je Woodstock v zgodovino vpisal s tako velikimi črkami, je organizator Michael Lang za Dnevnikov Objektiv odgovoril: »Ne vem, morda so bili to naši cilji, ki so bili večji od tega, da zaslužimo veliko denarja. Dotikali so se načina življenja, vrednot in svobode.« Morda prav tistega, kar Thomas Druyen, sociolog najpremožnejših, označuje z besedo premoženje. Z besedo »bogataš« Druyen namreč razume tistega, ki mu je mar samo zase, čistega materialista. »Premožen« pa je zanj tisti, ki se ponaša z materialnimi in nematerialnimi dobrimi lastnostmi. »V končni fazi je zame največji človekoljubni dosežek odprtje delovnega mesta,« preseneti v intervjuju za Sobotno prilogo Dela.
500 slovenskih gazel, ki petih letih ustvarijo skoraj deset tisoč novih (!) delovnih mest, lahko vidimo tako ali drugače. Za mnoge med nami so to premožna podjetja, v smislu »kulture imetja« in ustvarjalnosti, ki je obenem človekoljubna: rezultat ustvarjanja so namreč nova delovna mesta. Vedno več je med njimi takšnih, ki omogočajo posameznikom visoko stopnjo avtonomije, ustvarjalnosti in pametno delo. In prispevajo k ustvarjanju visoke dodane vrednosti.
In zakaj gazelam to uspeva? Morda zato, ker jih vodijo izjemni posamezniki; poslovneži novega kova, ki si prizadevajo ustvarjati ekonomske monopole 21. stoletja tako, da kopičijo okoli sebe ljudi z možgani, čustvi in domišljijo, potem pa se jim podredijo. Rezultati gazel, katerih večina teče na dolge proge, dokazujejo, da je lastništvo uspeha v pomembni meri v glavah, rokah in srcih kupcev, zaposlenih in drugih skupin, ki jih povezuje podjetje.
Živel slovenski festival Gazela, 365 dni na leto!
Edita Krajnović
Mag. Edita Krajnović je urednica Mediade d.o.o. ter članica sveta Gazele. Članek je bil objavljen v tematski publikaciji Gazela, Dnevnik, oktober 2009.