Parkinsonov zakon
Vsak od nas se je zanesljivo vsaj enkrat v življenju vprašal, ali ni morda državni aparat nekoliko preobsežen predvsem zaradi števila zaposlenih, in, komaj kaj manj, zaradi razširjenosti področij, ki jih ureja.
Seveda so se o tem začeli spraševati že davno pred nami in ni naključje, da se je dvom v upravičenost nenehnega bohotenja birokracije porodil najprej tam, kjer so imeli z njo največ izkušenj.
V angleškem imperiju.
Vsi se še spomnimo, da je bil to zares edini svetovni imperij, saj so se njega dni hvalili, da v njem sonce nikoli ne zaide. Vendar so, kot praktičen narod, kmalu opazili neko precej neprijetno dejstvo. Število uradnikov se je neprestano večalo, ne glede na karkoli.
To se je najlepše opazilo pri ministrstvu, ki ga mi celo nimamo – ministrstvu za kolonije. Tam je število uradnikov nenehno raslo, ko so osvajali nove dežele. To se je zdelo nekako logično. Vendar, ko je po drugi svetovni vojni začela imperialna slava počasi bledeti, se je zgodil zanimiv paradoks. Nekdanje kolonije so se počasi osamosvajale, a število uradnikov na ministrstvu za kolonije se je še naprej povečevalo.
Uganili ste, svoj vrh je doseglo takrat, ko se je veliki angleški imperij skrčil na najmanjši obseg tako po številu prebivalstva kot tudi po velikosti ozemlja.
Takrat je bilo na ministrstvu zaposlenih največ ljudi, trend rasti pa se ni spremenil. Še vedno je kazal blage, a zanesljive, znake rasti.
To ne more biti res, boste rekli. Kaj vendar počnejo vsi ti ljudje, še zlasti sedaj, ko je dela tako rekoč zmanjkalo. Tudi profesor C. Northcote Parkinson, zgodovinar, se je vprašal podobno in kmalu odkril presenetljivo dejstvo, da v državni upravi število podrejenih raste po že vnaprej določeni letni stopnji
ne glede na dejansko opravljeno delo.
Na tem mestu se bo podjetnik zazrl vase in se vprašal, ali ne preži podobna nevarnost tudi v njegovem poslu. Mar utegne napor, ki bi nekoga, ki zna hitro delati, zaposlil samo za tri minute, drugemu povzročiti neznosno izčrpanost po celem dnevu zaskrbljenosti, neodločnosti in garanja.
Tudi druge organizacije niso imune pred tem pojavom, tako značilnim za državno administracijo. Na srečo imajo pomembno varovalko. Denar si služijo same, ne priteka od vseh davkoplačevalcev, tako da si veliko težje privoščijo izgubo časa in nepotrebnega dela.
O Parkinsonovem zakonu bomo še spregovorili, kajti ni je hujše utrujenosti od tiste, ki jo povzroča brezdelje. Čeprav je Jerome K. Jerome nekoč hudomušno ugotovil:
»Nobena druga stvar na svetu me ne prevzame tako kot delo: cele ure lahko sedim in ga opazujem.«
Financar Gogi
Objavljeno v Birokratu, reviji za podjetniški vsakdan, julij 2007.