Prvi dogodek je 14. Slovenski oglaševalski festival – SOF (med medijskimi pokrovitelji je bila tudi revija, ki jo berete!). Strokovno srečanje, namenjeno predstavitvi dosežkov oglaševalskega trojčka in poslovnemu druženju, je temi namenilo cele tri dni. Drugi dogodek: 6. letna konferenca kakovosti, ki jo tradicionalno organizira območna Gospodarska zbornica Velenje, v sodelovanju z Društvom za kakovost in ravnanje z okoljem. Z izjemo izbrane teme imata dogodka na prvi pogled malo skupnega. A radovednemu udeležencu obeh srečanj sta zbudila zanimanje za temo, ki je preraslo v miniaturni raziskovalni projekt in predvsem razmišljanje.
Pregled leksikonov iz 20. stoletja pokaže, da je družbena odgovornost sorazmerno novejšega datuma. Besedna zveza se npr. ne pojavlja v Websterjevem slovarju iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, ne v Velikem splošnem leksikonu DZS iz leta 1989. Družbeno odgovornost mag. Mojca Drevenšek (Pristop) v Zborniku omenjene 6. konference kakovosti, po metodologiji Svetovnega poslovnega odbora za vzdržljivo rast (WBCSD) opredeljuje kot »…nenehno zavezanost podjetja k etičnemu vedenju, ekonomskemu razvoju, izboljševanju kakovosti življenja zaposlenih, njihovih družin, lokalne skupnosti in družbe nasploh.« Drugi razpravljalci konference jo povezujejo z »…odgovornostjo vseh članov družbe« (A. Avberšek, GZS) in vplivom na okolje (Z. Mazej Kukovič, Esotech - Slovenski ekološki grozd). SOF je v predstavitvi Paula Feldwicka (DDB London) izpostavljal samoodgovornost.
SAMOODGOVORNOST je močna beseda. Če je v njenem ozadju želja po njenem udejanjanju in ne zgolj deklarativnemu stališču, ki ga uporabimo za gradnjo podobe (posameznika, podjetja), jo je najprej potrebno razumeti. Pri takšnem pristopu je koristen članek Steva Fullerja z naslovom Razmišljaje s svojo glavo! (Dnevnik, 26. marec 2005, str. 41), ki govori o etiki intelektualcev: »…intelektualci odgovornost za razmišljanje preložijo naravnost na ramena posameznika«. In prav takšen pristop - razmišljanje z lastno glavo, zavzemanje mnenja ter delovanje, ki je skladno z njim (doslednost), je morda začetek nekega pravega odnosa do samoodgovornosti in posledično družbene odgovornosti. V procesu razumevanja na ravni družbe je seveda potrebno izbrati določen zorni kot in graditi na njem.
In kateri je lahko pravi, najboljši pogled na samoodgovornost? Ponujen je tisti, ki zaznava vrzel v odgovornosti predvsem na področju izkoriščanja in spoštovanja znanja, ki ga je slovenska družba generirala kot potencial dodane vrednosti v preteklih desetletjih. Pozivi akademikov, da znanje ni v zadostni meri vpeto v poslovne odločitve in razvoj ter na drugi strani opozorila praktikov, da univerze ne delajo za gospodarstvo koristnih raziskav, zadoščajo. Nadaljnje razprave na isto temo, z istimi pričakovanimi ugotovitvami, so odvečne ali strošek, ki ne ustvarja dodane vrednosti, temveč je zgolj potrošnja.
KRIVULJA UČENJA je zasnova, ki bi jo moral osvojiti vsak posameznik in družba v celoti. Morda je prav to skupno državam, ki jih v takšnem ali drugačnem kontekstu pogosto navajamo kot zglede slovenskemu. Države, ki naj bi nam bile zgled, so si (bile) enake v tem, da so bile pripravljene sprejeti odločitev za svojo zgodbo in to dosledno in pogumno – ne glede na sprotne težave – uresničevati. S tem so neizogibno sprejele tudi odločitev za tveganje in učenje. In če je Slovenija v prvem in delno drugem elementu enaka državam, ki so uspele (odločitev za samostojnost, tveganje), jo do uspeha loči vsaj še korak. To je priznavanje potrebe po medsebojnem učenju in prenosu znanja. V tem je morda v času pričakovanja »velikih sprememb, ki so v zraku« največji izziv družbene odgovornosti posameznika, podjetij in slovenske družbe.
NOVA PRODAJNA USPEŠNICA Ko bomo uspeli svojo zgodbo uresničevati z neprestanim učenjem in rastjo, bo prodajna uspešnica in zgled drugim postala Slovenija. Prav tega so na svojem spomladanskem strokovnem srečanju dotaknili člani Združenja Manager. Čas je za slovensko enačbo družbene odgovornosti, prodajne uspešnice ali konkurenčnosti.
Kdo pripravlja načrt aktivnosti?
Mag. Edita Kuhelj Krajnović, ekonomistka
Prispevek je bil objavljeni v prilogi Gazela, jesen 2004.