Govorimo, da so naši otroci največje bogastvo. In res so. Želimo si, da bi bili srečni, zato jim skušamo dati čim več. Bojim pa se, da na nas vpliva družba v tej smeri, da jim neprestano nekaj kupujemo, saj mislimo, da jih bomo s tem razveselili. Pa to sploh drži? Kaj pa je z dobro staro ljubeznijo narobe?
Česa pa si otroci v resnici želijo? Čisto nič posebnega. Želijo si biti ljubljeni in ne odrinjeni na stran. Včeraj me je moj mali Lukec prosil, da bi skupaj sestavila in pobarvala ptičjo hišico, ki jo je pred kratkim dobil. Brez veliko razmišljanja in tuhtanja sem mu rekla, da nimam časa, ker bi rada do večera naredila še kup stvari. Nato je začel jokati in rekel, da nikoli nimam časa zanj in da ga nihče ne upošteva. Da naj prosim babico, da zlika perilo…
Imel je prav in postalo mi je hudo. Res velikokrat nimam časa zanj, zato ker si ga pač ne vzamem. Pa to seveda ni prav. Celo zelo narobe je. Ko so v šoli pisali pismo Dedku Mrazu je napisal, da si najbolj od vsega želi, da bi bil bolj priden, da ga ne bi mamica kregala. To me je zelo prizadelo. In sem se zamislila. Kolikokrat na dan mu rečem, ali si je umil roke, pospravil sobico, zakaj nima obutih copatov….in kolikokrat mu rečem, kako lepo si narisal mucka , super hišico si naredil ali pa pridi k meni, da ti
preberem pravljico.
Tega drugega je na žalost manj. In to otroci občutijo in si zapomnijo. Ne zapomnijo si, kaj smo jim kupili za rojstni dan, razen če smo to ovekovečili s fotografijo, zapomnijo pa si, če jih odrivamo na stran in si zanje ne vzamemo časa. Odločila sem se, da bom skušala biti boljša mama.
Lotili smo se izdelovanja ptičje hišice. Pri hišici je pomagal predvsem očka. Jaz pa sem se lotila kuhanja. Luka mi je pomagal narediti testo za palačinke in bile so odlične. Preživeli smo prelepo popoldne in Luka je šel srečen spat. In seveda sem mu prebrala tudi pravljico.
Lahko noč Luka in lepo spi.
Tvoja mami