Kaj določa notranjo vrednost podjetja? Odvisna je od pričakovanih donosov (dobička ali dividende), stopnje tveganja in pričakovane stopnje rasti. V 21. stoletju na trgu vladajo presežki ponudbe in izdelki si hitro postanejo podobni ali zamenljivi. To vpliva na doseganje nižjih stopenj dobička pri posameznem poslu in s tem na nižje pričakovane donose. Na drugi strani znamo v podjetjih s tveganji vedno bolje upravljati in jih nadzorovati, zato znotraj panoge razlike praviloma niso pomembne. Tako postane stopnja rasti, ki jo je zmožno zagotavljati podjetje, ključna določljivka vrednosti in razlik med bodočimi tržnimi voditelji ter drugimi.
Gonilo rasti je razvoj, ki se druži z domišljijo. Medtem ko je razvoj posledica znanja, ki se obnavlja in nadgrajuje, domišljija za svoj razcvet potrebuje sproščenost. Zato ni naključje, da so v njej najboljši prav otroci. V svoji sproščenosti so ustvarjalni in za igro vojakov ne potrebujejo veliko več kot sebe ter morda nekaj vej, ki služijo za puške. Vzemite posel kot igro in pustite domišljiji prosto pot. Naj bodo izdelki igrače: naredite jih drugačne, boljše, ponudite jih tako, da boste s tem zanimivejši, hitrejši ali boljši od tekmecev. Če ne gre brez palice, jo poiščite v bližnjem gozdu. Nasprotnik naj bo ovira ali problem, ki ga napadate.
A otroci, ki imajo manj znanja kot odrasli, imajo poleg domišljije še nekaj, kar prispeva k rasti. Govorimo o pogumu. Pogum pomeni nekaj zelo preprostega: upati si. Pomeni uresničevanje slogana ameriške korporacije Nike: Just do it! Naredi! Upati si pomeni biti sposoben prevzemati tveganje.
Zanimivo je, da s tveganjem samim po sebi ni nič narobe. Večina od nas mu je, tako statistika, sicer nenaklonjena. A bolj kot tveganje, našo korajžo ali željo, da poskusimo in naredimo (Just do it!), zavira strah pred neuspehom. Kaj si bodo mislili…kaj bodo govorili o meni, če mi spodleti, če je moj predlog, ideja, napačna… Narobe!!! Ti časi so davno mimo. Nastopilo je 21. stoletje, v njem je poskušanje vrednota! Šteje to, da si poskusil, dobil novo izkušnjo. To določa notranjo vrednost posameznika, njegovo ceno na trgu. In s tem – vrednost podjetja.
Poglejmo primer. Vzemite podjetje, ga razdelite na dva povsem enaka dela, zemljišče, stavbo in opremo natančno na dvoje, ljudi na polovico. Razlika naredite le v enem človeku: v eno od obeh polovic umestite enega samega samcatega bolj sposobnega posameznika. Poslovne izkušnje kažejo, da je zelo inovativen, prodoren in podjeten. Preden se bo borza zjutraj odprla, bo polovica, ki je dobila v svoj kolektiv tega posameznika (ekonomisti bi dodali ceteris paribus – pri ostalih stvareh nespremenjenih), vredna več kot prva. Kajti visoka stopnja verjetnosti obstaja, da bo znal podjeten posameznik nove okoliščine izkoristiti podjetju v prid. Ter prispevati k njegovi rasti. Rekli smo, da ta določa njegovo vrednost.
Poglejmo drugo zgodbo, anekdoto, ki jo je ob priložnosti povedal Janez Škrabec, direktor podjetja Riko. Milan Panić, izseljenec bivše Jugoslavije in ustanovitelj uspešnega ameriškega farmacevtskega podjetja, si je pred približno petnajstimi leti kot takratni predsednik države prizadeval Srbijo spremeniti v evropsko uspešnico po zgledu Kalifornije. Ta je gospodarsko ena najbolj uspešnih in vplivnih ameriških zveznih držav. V svojih naporih ni uspel. Ko so ga povprašali po tem, je bil njegov odličen odgovor: «Nisem uspel, ampak poskusil pa sem!« V tem je bistvo in čar: upati si poskusiti in dobiti novo izkušnjo, ki nas obogati v znanju. Ne gre za to, da vedno uspemo. To vedo povedati prav vsi, ki so uspeli. Poslušajmo jih! Nihče ni popoln neuspešnež, če si upa poskusiti storiti nekaj pozitivnega.
Kaj je torej ključna kakovost, za katero naj si napreza posameznik ali podjetje? Odgovor je v znanju in pogumu. Z znanjem, ki ga imamo, je potrebno ravnati odgovorno, ga negovati in plemeniti z domišljijo, idejami ter zaupanjem, da je pomembno poskusiti. Iz tega zrastejo inovacije in razvoj.
Kakovost 21. stoletja se meri z inovativnostjo. Ste inovativni?
Edita Kuhelj Krajnović