Pred kratkim me je vznemirila izjava nekega dekleta, ki je s skoraj oholo vednostjo trdila, da smo Slovenci tik pred uvedbo evropskega delovnega časa in da je zloglasni enourni odmor med dvanajsto in eno, ki tako »učinkovito« poseže v skupnost družinskega bivanja nekaj neizogibnega.
Sama tega ne verjamem, kljub temu, da so to banke storile že pred leti in da v medijih dejansko tu in tam prebereš namige na to, da se bomo mogli prilagoditi utripu Evropske unije.
Pa je to res potrebno?
V kasnejšem pogovoru se je izkazalo, da je omenjeno dekle zaposleno na področju mednarodnih odnosov, sklepam torej, da nekje v ali blizu državne uprave ali kake podobne institucije. In tu se lahko pridružim njeni trditvi, da bo Slovenija s prevzemom predsedovanja EU klecnila pred njeno »silno veličino« in pohitela z uslužno prilagoditvijo delovnega ritma vsaj državne uprave in njenih institucij. Vse v zadovoljstvo Evrope. Saj smo zdaj Evropejci, kajne?
Priznam, v politiki nikoli nisem bila doma, niti se ne počutim udobno, ko se znajdem na njenih spolzkih tleh.
Kaj pa gospodarstvo?
Izhajajoč iz gazel, ki v Sloveniji pomenijo osupljiv nabor inovativnih in uspešnih podjetij, ki zasedajo številne svetovne tržne niše, in so v gibčnosti svojega podjetniškega razmišljanja in delovanja nekaj let pred ostalimi, bi rekla, da so gazele prve, ki bi že zdavnaj, množično, vpeljale evropski delovni čas, če bi le obstajal kanček verjetnosti, da bo to pozitivno vplivalo na njihov poslovni rezultat. Pa se to, vsaj množično ne, ne dogaja.
Po drugi strani je v različnih podjetjih zaznati vse pogostejše iniciative in projekte, ki se ukvarjajo z enakopravnostjo spolov na delovnih mestih ali z družinam prijaznimi podjetji. Ob bok vse pogosteje izraženi želji podjetij po spodbujanju ustvarjalnosti in inovativnosti svojih zaposlenih ter krepitvi njihove pripadnosti v kombinaciji z zavedanjem, da podjetja niso nič drugega kot živ organizem, ki ga tvori 5, 50, 500 ali 5.000 osebnosti in njihovih medsebojnih odnosov, lahko rečem, da je trend v podjetjih kvečjemu obraten temu, da bi za vsako ceno posegali v kakovost bivanja svojih zaposlenih.
Nepremišljena vpeljava evropskega delovnega časa bi v podjetjih pomenila, da z repom podirajo to, kar gradijo z rokami. Poslabšanje kakovosti bivanja zaposlenih pač še nikoli ni dobro vplivalo na pripadnost, učinkovitost ali, celo, ustvarjalnost.
(Res je, da smo ljudje morda najbolj prilagodljiva živalska vrsta in se vsega navadimo, in ne bom se spuščala v posledice še večje razrahljanosti osnove celice družbe, to je družine. V razmislek samo toliko. Primarno, nagonsko poslanstvo človeka je ohranjanje vrste, to pa pomeni oblikovanje osveščenih in samostojnih osebnosti, ki bodo po svojih najboljših močeh so-bivale med seboj in s planetom, ki ga naseljujemo. Najmočnejšo vlogo pri tem zagotovo odigrajo starši znotraj družine. Če prihajajo domov ob šestih ali sedmih popoldne, ostane za ukvarjanje z družino bore malo časa in energije. Ustvarjanje dobička ali lepše rečeno, dodane vrednosti, pač pride na vrsto šele v drugem krogu. Spodobni so ga ustvariti osveščeni in samostojni posamezniki, ki po svojih najboljših močeh so-bivajo med seboj in s planetom, ki ga naseljujemo. Kaj pa, če teh v nekaj naslednjih generacijah zmanjka?)
Zato bi si upala trditi, da bo v podjetjih zmagala zdrava pamet. To verjamem, ker vem, da v najboljših slovenskih mednarodnih podjetjih, kot so Adria Mobil, Trimo, Gorenje in še bi lahko naštevala, izjemno tankočutno lovijo ravnotežje med potrebami kupcev, dobaviteljev, svojih zaposlenih in naprej do lokalnih skupnosti, ne samo doma, v Sloveniji, pač pa tudi drugod po svetu.
In to jim uspeva. Ni lahko, ampak tudi neizvedljivo ni. Druži jih namreč skupna kultura podjetja, skupna vizija in poslanstvo. Vse ostalo lahko so-biva in zlasti v današnjem svetu hitrih komunikacij to ni več problem. Če pa že, bodo podjetja svoj delovni čas spreminjala v še večji meri prilagodljivosti in svobodnega oblikovanja delovnega časa znotraj okvirov, ki jih postavlja delovni ali proizvodni proces in tako še izboljšala zadovoljstvo svojih zaposlenih.
Razmislite. Kako pogosto neobhodno potrebujete gospoda Gonzalesa iz Španije natančno ob 12.30, ko je on na kosilu?
Polona Pibernik
Blogiada me spomni na tisto, kar je pripovedoval prijatelj, ameriški profesor, o ljudeh, ki trpijo za sindromom nepogrešljivosti: "I work 80 hours a week.." To je stvar statusa. V Sloveniji je stvar statusa kako učinkovit si: kako hitro opraviš delo ( z dodano vrednostjo!) - ker je na koncu dneva (tedna, meseca, leta) ključno vprašanje: koliko časa si namenil svoji družini in prijateljem.
Slovenia rules!