No, še nekaj je bilo v igri, seveda. Lahko bi prišlo do prave katastrofe, saj je masa krepko presegala kapacitete vsega, kar je bilo na voljo, od zalog pitne vode do prve pomoči. V igri so bile namreč skupne vrednote.
Folk je prišel na – tri dni miru in muzike pa basta. Saj ne, da se nikomur ni sfuzlalo, ampak večina si ga je prišla »vzet na izi« - in si ga je na izi tudi vzela, kljub malo manj izi razmeram. Večina je vzpostavila kolektivni duh mirnega uživanja ob glasbi, ki je predstavljala njihove vrednote: mir, ljubezen, solidarizem. Popestreno z raznimi duhovnimi praksami in eksperimentiranju z drogo je ta večina tako postavila svojevrsten in neponovljiv mejnik v razvoju človeške družbe. Neponovljiv pravim zato, ker je že naslednji poskus takšnega festivala v podobnih razmerah propadel, pa tudi vse druge podobno enotne, dobronamerne družbene formacije in akcije so v zgodovini človeštva tako redke, tako »enkrat na tri kvatre«, da jih je nemogoče namerno organizirati, predvideti ali izzvati.
Pa vendar, izzvani smo. Pred človeštvom je zaradi globalne gospodarske krize bržkone prelomno leto. Ali dve ali tri, po najbolj črnogledih napovedih pa morda tudi desetletje. Saj ne da smo kdaj v zgodovini živeli brez kriz, križev in težav ... In ko se človek že nekako privadi vsakodnevne borbe za svoj blagor, ko se že toliko »nabilda«, da nekako »sfolga« in se celo nadeja, da borba kmalu ne bo več potrebna – pride spet nekaj in useka še bolj kot karkoli dotlej.
Kaj je narobe z borbo? Vse! V borbi bosta vedno prisotna tudi sovražnik in monopol, za katerega poteka bitka, naj gre za položaj, standard, golo misel ali – golo življenje. Po vsaki bitki nekdo ali nekaj zmaga – za nekaj časa. Prizadevanje pa je nekaj, kar edino lahko traja ... in traja, če se pač trajno izzvaja, saj je akcija in cilj hkrati! O ja, zahteva napor, morda še več kot takšna ali drugačna borba, a le prizadevanje, z osredotočenostjo na tisto, kar želimo – in ne na tisto, česar nočemo več – lahko uzre tisti mikro košček nebes, ga ne izpusti iz pogleda, se mu preda, čeprav je majhen, in ga tako postopno povečuje.
Ne, vsi ga ne zmorejo videti. Za mnoge je breme življenjskih razmer pretežko, da bi lahko na stežaj odprli veke, kaj šele vizualizirali. A kot pričajo tudi številne osebne zgodbe v naših Kraljih, ga včasih uzrejo tudi najbolj utrujene oči. Na vseh nas, ki imamo veke nekoliko lažje, pa je, da zato še toliko bolj buljimo vanj – in si prizadevamo za ... khm, ne gre brez klišejev – pravičnejši svet. Tale tukaj je namreč kot stara, nagnita bajta, v ulici lepših hiš, če hočete.
Če ne bi vedeli ali vsaj slutili, da obstajajo boljše možnosti, itak ne bi nikoli trpeli. In zgolj menjava oken, sanacija ali pa deratizacija ... vse to zaleže le za nekaj časa. Ja, treba jo bo dokončno podreti in sezidati novo. Ampak preden se vsaka hiša podre, se zgodi še nekaj: veličastno delo arhitekta. Namreč, da bo nova hiša lahko dobro nadomestila staro podrtijo, jo mora arhitekt na mestu stare, še preden jo izriše, gradbena služba pa postavi, ravno – najprej uzreti.
Maruša Bertoncelj, Mediade
Folk je prišel na – tri dni miru in muzike pa basta. Saj ne, da se nikomur ni sfuzlalo, ampak večina si ga je prišla »vzet na izi« - in si ga je na izi tudi vzela, kljub malo manj izi razmeram. Večina je vzpostavila kolektivni duh mirnega uživanja ob glasbi, ki je predstavljala njihove vrednote: mir, ljubezen, solidarizem. Popestreno z raznimi duhovnimi praksami in eksperimentiranju z drogo je ta večina tako postavila svojevrsten in neponovljiv mejnik v razvoju človeške družbe. Neponovljiv pravim zato, ker je že naslednji poskus takšnega festivala v podobnih razmerah propadel, pa tudi vse druge podobno enotne, dobronamerne družbene formacije in akcije so v zgodovini človeštva tako redke, tako »enkrat na tri kvatre«, da jih je nemogoče namerno organizirati, predvideti ali izzvati.
Pa vendar, izzvani smo. Pred človeštvom je zaradi globalne gospodarske krize bržkone prelomno leto. Ali dve ali tri, po najbolj črnogledih napovedih pa morda tudi desetletje. Saj ne da smo kdaj v zgodovini živeli brez kriz, križev in težav ... In ko se človek že nekako privadi vsakodnevne borbe za svoj blagor, ko se že toliko »nabilda«, da nekako »sfolga« in se celo nadeja, da borba kmalu ne bo več potrebna – pride spet nekaj in useka še bolj kot karkoli dotlej.
Kaj je narobe z borbo? Vse! V borbi bosta vedno prisotna tudi sovražnik in monopol, za katerega poteka bitka, naj gre za položaj, standard, golo misel ali – golo življenje. Po vsaki bitki nekdo ali nekaj zmaga – za nekaj časa. Prizadevanje pa je nekaj, kar edino lahko traja ... in traja, če se pač trajno izzvaja, saj je akcija in cilj hkrati! O ja, zahteva napor, morda še več kot takšna ali drugačna borba, a le prizadevanje, z osredotočenostjo na tisto, kar želimo – in ne na tisto, česar nočemo več – lahko uzre tisti mikro košček nebes, ga ne izpusti iz pogleda, se mu preda, čeprav je majhen, in ga tako postopno povečuje.
Ne, vsi ga ne zmorejo videti. Za mnoge je breme življenjskih razmer pretežko, da bi lahko na stežaj odprli veke, kaj šele vizualizirali. A kot pričajo tudi številne osebne zgodbe v naših Kraljih, ga včasih uzrejo tudi najbolj utrujene oči. Na vseh nas, ki imamo veke nekoliko lažje, pa je, da zato še toliko bolj buljimo vanj – in si prizadevamo za ... khm, ne gre brez klišejev – pravičnejši svet. Tale tukaj je namreč kot stara, nagnita bajta, v ulici lepših hiš, če hočete.
Če ne bi vedeli ali vsaj slutili, da obstajajo boljše možnosti, itak ne bi nikoli trpeli. In zgolj menjava oken, sanacija ali pa deratizacija ... vse to zaleže le za nekaj časa. Ja, treba jo bo dokončno podreti in sezidati novo. Ampak preden se vsaka hiša podre, se zgodi še nekaj: veličastno delo arhitekta. Namreč, da bo nova hiša lahko dobro nadomestila staro podrtijo, jo mora arhitekt na mestu stare, še preden jo izriše, gradbena služba pa postavi, ravno – najprej uzreti.
Maruša Bertoncelj, Mediade
"Košček nebes" je uvodnik v januarskem (2009) izvodu časopisa Kralji ulice.