Na krilih domišljije

S spremljanjem dela kolegov in kolegic na šoli, ugotavljam, da si s starimi vzorci učenja, vzgoje in  ostalega prizadevanja za razvoj naše, človeške skupnosti ne bo mogoče več pomagati. Človek je sicer eno najmlajših bitij na tem planetu, a je v zadnjem milijonu let dosegel najmogočnejši razvoj med sesalci in še vedno hiti za razvojem v čase, ki jih skoraj ni mogoče predvideti. Trenutno se ti časi verjetno nahajajo nekje v domišljiji posameznikov, ki so sposobni »videti« tudi dlje kot ostali. Je pač ena podrobnost, ki me navaja na takšno razmišljanje in sicer razvoj človeških možganov, ki daleč prehitevajo razvoj telesa.

Naše kamenodobno telo težko sledi razvoju možganov, ki so v zadnjih dvesto tisoč letih pokazali mogočen razvoj svojih duševnih sposobnosti, zlasti čustvovanja in mišljenja, ki ga seveda še naprej razvija razvoj govora, zadnjih nekaj tisoč let razvoj pisave, zadnjih petsto let, tudi pri nas razvoj knjige in zadnjih petdeset let razvoj računalništva in medmrežja.

S celostnim razvijanjem osebnosti dosežemo pri mladih:

• večjo motiviranost za učenje in delo,
• večjo zaupljivost (odprtost) do drugih,
• večjo stopnjo odgovornosti, sproščenosti in ustvarjalnosti,
• večjo odločnost v ravnanju,
• manj prestopništva in manj zlorabe drog in alkohola.

Spoznati bomo morali, da je človeško življenje dogajanje, ne le bivanje. V tem vesolju nič ne biva samo po sebi, če se hkrati ne dogaja. Ljudje smo sposobni zaznati in ozavestiti dogajanje, ki ga vsak od nas vidi po svoje in tolmači po svoje. Stvarni svet nam torej ni povsem dostopen. Kdaj bomo že enkrat spoznali in nehali drug drugemu usmerjati način mišljenja tako, kot si ga predstavlja močnejši in »pametnejši« in ki je vanj prepričan, pa naj bo starš, pedagog ali drugi odgovorni odrasli?! Kdaj bomo torej nehali prati možgane mladim in jim namesto znanja iz knjig ponujali ustvarjalno raziskovanje sebe in okolja? Slast po raziskovanju jih bo samo po sebi pritegnila h knjigam. Kdaj nam bo torej jasno, da je potrebno razvijati osebnost, če ji želimo ponuditi znanje? 

Združiti znanje in domišljijo (brez domišljije se najverjetneje ne bi nikoli odpravili v neznano), pa se bomo na tem svetu tudi dogajali, ne samo bivali. Za takšen korak je potrebno veliko dela, odpovedovanja in energije. Na žalost pa brez tega ne gre. Človek ne more in ne sme obstati na mestu. To bi pomenilo njegov propad.

Viljem Kovačič
Ravnatelj OŠ Dobrova