»Razumevanje konteksta je v sodobnem času celo bolj pomembno od teksta ali vsebine same.« Na to izjavo Daniela Pinka me je pred leti opozorila kolegica Sonja Šmuc iz Združenja Manager, ki je na srečanju Leaders in London prisluhnila temu vplivnemu raziskovalcu - lani je izdal odlično knjigo 'Drive' o tem, kaj ljudi v resnici motivira pri delu.
Na kontekst pokojninske reforme je v letu 2011 s skupnim glasom podpore opozorilo dvanajst uglednih slovenskih ekonomistov - torej ljudi, ki so s tem zastavili svoj najbolj dragoceni osebni kapital - avtoriteto, temelječo na znanju in tudi modrosti kot prepleta znanj, oplemenitenega z izkušnjami in vtkanega v vrednote. Med njimi je prof. dr. Ivan Ribnikar, ki med generacijami študentov Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani šteje med enega najbolj, če ne kar najbolj spoštovanega profesorja.
V intervjuju v Sobotni prilogi Dela 28. maja 2011 izpostavlja: »Glavna tarča kritike je 65 ali kolikor že let kot leto upokojitve, čeprav je to samoumevno. Pomembnejše so druge določitve zakona. Ko je Bismark uvedel pokojnino za državne uslužbence, če ostanemo pri 65 letih, so se verjetno - tega nisem preverjal, ljudje upokojevali pri letih, ki so bili blizu pričakovani življenjski dobi ali čez njo. Pri nas je z vsakim letom ta razlika med leti, pri katerih se ljudje upokojijo, in življenjsko dobo nekaj večja.
Pošteno je, da ljudje v povprečju ne dobivajo pokojnine ne vem koliko let dlje, kot so sami, kot so bili zaposleni, v povprečju plačevali takrat zaposlenim. Gre preprosto za poštenost. Če te »poštenosti« ni, se to kaže kot primanjkljaj pokojninske blagajne, in govori se, da morajo biti prispevne stopnje za pokojnine višje in/ali pokojnine nižje.«
Zanimivo je, da so na prav isti - »Bismarkov« - vidik kot ugleden slovenski ekonomist opozorili gospodarstveniki oziroma managerji na nedavni novinarski konferenci: »»Po Bismarkovem modelu je delavec začel po 65. letu starosti prejemati pokojnino, pri čemer je bila povprečna življenjska doba v Nemčiji v 19. stoletju manj kot 50 let.« Razlogi za podporo reformi s strani Združenja Manager so zaustavitev padanja pokojnin, večja pravičnost pokojninskega sistema (kaj vplačamo in kaj dobimo) ter večja stabilnost pokojninske blagajne in zato večja varnost za vse generacije. Kot opozarjajo v vodstvu združenja, bi v primeru odločitve, da se pokojninsko blagajno, v kateri na leto zmanjka kar milijarda evrov, polnili z višjimi prispevki, bi to povzročilo veliko škodo gospodarstvu in delovnim mestom.
Prof. Ribnikar tudi opozori, da poslabšanja bonitetne ocene Slovenije ne bi smeli povezovati s pokojninsko reformo, saj - med drugim - »ljudi to ne zanima«. S čim pa je potrebno povezovati? Odgovor ponovno ponudijo gospodarstveniki: »Ureditev dela starejših od 55 let zahteva od podjetij prilagoditve delovnega procesa in delovnih razmer; s čimer se marsikje že sistematično ukvarjajo, drugod se bodo morali managerji tega resno lotiti. Hkrati pa mora zakonodaja omogočiti zgodnejše upokojevanje starejših, ki delajo v fizično ali zdravstveno izpostavljenih delovnih okoljih.«
Kaj je torej eden od pomembnejših zornih kotov razprave o pokojninski reformi? Ne le to, kako in od česa bomo živeli, ko bomo upokojeni. Temveč tudi to, kako bomo živeli vsa leto dotlej: v delovnih okoljih, kjer bomo izgorevali in vsak dan postali malo manj zdravi, ali se bomo potrudili, da si pogoje, v katerih delamo, izboljšamo?
Zdi se, da je ta pogled in prizadevanje, da v središče postavimo tisto, kar nas bo povezovalo (zdrava delovna okolja) in ne sililo na različne bregove, nekoliko prezrt. Morda zato, ker je kontekst razprave o pokojninski reformi tudi to, da si preprosto, ne znamo, ali ne zmoremo prisluhniti.
Pa je (lahko) tako enostavno. Dogovor vedno zmaga.
Mag. Edita Krajnović
Članica Združenja Manager