Od državljana do zaposlenega, pa še blagovna znamka Slovenije za povrh

Pravijo, da ni nič starejšega kot včerajšnji časopis. Ne glede na to smo danes zjutraj družinsko za nazaj pregledali in izmenjali mnenja o vsaj treh temah, objavljenih včeraj. Intervju s predsednico uprave Leka, Janjo Bratož, Crnkovičevi kolumni »Vse me zanima, nič me ne briga« in izboru novega slovenskega logotipa in slogana.
 
Prispevki na videz govorijo o različnih temah, a njihova skupna rdeča nit je močna. V ozadju vseh treh se pojavlja tisto, kar eden od sogovornikov v omenjenih prispevkih komentira: »Slogan države bi moral predstavljati nekaj, za čimer stojimo, našo identiteto, in primerjalne prednosti. Smola je le, da ne stojimo za ničemer!« Na drugi strani, v drugem časopisu,  na povsem drugo temo, Janja Bratož pravi: »Slovenija globalnemu svetu ne more ponuditi atraktivnega trga. Lahko pa mu ponudimo znanje, vrednote in način obnašanja.« Pa pustimo danes ob strani vprašanje, ali se bomo Slovenci v resnici poistovetili z novim znakom , kot napoveduje Japec Jakopin – to bo tako ali tako pokazal čas.
 
Danes nas izziva in buri misli Crnkovičevo razmišljanje o predsedniku. Poanta, če smo jo izluščili pravilno, je v tem, da življenske preizkušnje – v primeru članka gre za politične, ki sta jih doživljala Peterle in Pahor, posameznika jačajo. »....Tudi on je doživljal vzpone in padce in to tako po lastni krivdi kot tudi po volji političnih nasprotnikov na desni sredini. A vse to je oba samo utrdilo – kot pač spremenljiva sreča ustroji vsakega poštenega, doslednega, trdnega in pametnega človeka, ki se ne zanaša niti na karizmo ali kaj šele na leporečje.«
 
Logiko je možno projecirati na trženje, posel, management, zaposlenost. Ustanovitelj in direktor Snyder Corporation, gostujoči predavatelj na Indiana Business School je že v začetku devetdesetih študentom pojasnjeval svojo zgodbo o uspehu – z neuspehi, ki so jo tlakovale. Kdor pozna zgodbo Starbucksa, ve, koliko časa, tveganj in prizadevanj je bilo vloženo, da se je znamka sploh začela razvijati. Crkovičevo razmišljanje lahko razumemo kot enega od znanilcev, da se tudi v slovenskem okolju začenja oblikovati kultura, ki neuspehe doživlja kot izkušnje in ne priložnosti naslajanja nad sosedovo crknjeno kravo.
 
Na problem nepravega odnosa do poizkusov, tveganja in napak so v začetku novega tisočletja začeli glasneje opozarjati vodilni slovenski managerji. S svojimi glasovi so sprožili prav ta proces, za katerega se danes zdi, da v poslovnem okolju začenja dajati rezultate. In s tem okolje za tekmo v ustvarjalnosti in inovativnosti. Kajti slednjega ni brez tveganja. Zato je Crkovičevo mnenje pomembno - ker vpliva na mnenje širše javnosti. Na primer naše družine.
 
Predsednikova podoba ima moč, da takšen nazor prenese na raven državljanov in širše javnosti. V Crnkovičevem članku najdemo omenjanje vrednot: doslednosti, zvestobe, poštenosti, trdnosti in vztrajnosti. Vse to pa je, kot vedo povedati strokovnjaki, sestavni del blagovne znamke, ki oblikuje našo podobo. Podobo Slovenije v naših lastnih in očeh ter srcih tistih, ki se jih dotaknemo. 

 
V tem je skupna točka treh časopisnih prispevkov, ki so si na videz različni. Vsi govorijo o nas, stališčih in nazorih, ki jih (pre)oblikujemo s svojim ravnanjem in delovanjem. Ker vplivajo na nas, zaposlene v podjetjih, ki kapital naše skupne ustvarjalnosti prelivajo v prihodek in denar, od katerega živimo in se razvijamo.
 
Vrednote zaposlenega v slovenskem podjetju namreč ne morejo biti bistveno različne od vrednot državljana Slovenije. Ali pač?!
 
Edita Kuhelj Krajnović