Ne, ne bom pisala o nesrečni trinajstici in o kakšni legendarni grozljivki, kjer kri brizga na vse strani. Moja zgodba na petek 13. je povsem drugačna. In daleč od tega, da bi bila grozljiva. Vse skupaj se je začelo s telefonskim klicem.
Poklical me je moj dragi, ki je bil več dni službeno na Primorskem in me vprašal, če bi z otroci v petek prišli na morje. Moja reakcija je bila na začetku odklonilna. Kako v petek na morje, kaj pa šola in služba? Ali naj »špricamo« in gremo na morje?
Potem sem malo razmišljala in prišla do spoZNANJA, da je včasih potrebno narediti tudi kaj neobičajnega, kaj za dušo. V šoli sem učiteljici prosila, da v petek koristimo Gabrov dan, v službi pa sem si vzela prosto. In smo šli!
Če ste mojih let, se boste morda spomnili na pravljico, ki gre nekako takole: »Palčki polža vprežejo in sedejo v kočijo. Na morje jo urežejo, hej, mušnice adijo!«
Vsak z nahrbtnikom na rami smo se vkrcali na vlak. In naša dogodivščina se je začela. Ker se otroci še nikoli niso peljali z vlakom, so med vožnjo neizmerno uživali. Igrali smo Črnega Petra, jedli piškote in brali pravljice. Čista desetka!
V Kopru nas je čakal očka. Veselje ob snidenju je bilo nepopisno.Celoten dan na morju je bil poln prelepih doživetij. Odlično kosilo s pogledom na morje, nabiranje školjk, namakanje nog v morju, hoja po pesku, odlična kavica in sladoled. Nepozabno. Veselje in sreča v otroških očeh. Svoboda. Sonce. Veter. Šumenje valov. Sončni zahod…
Svet je lep. Poskrbite, da ga doživite!
Beti, univ.dipl. ekonomist