Zaposleni se pogosto ne zaveda, da je plemenitenje osebnega delovnega kapitala (premoženja) posameznika njegova osebna odgovornost. Odgovornost prenaša na podjetje ali delodajalca.
Sodobna poslovna praksa na drugi strani podjetje ali delovno organizacijo vedno bolj razume kot okolje, ki posamezniku ustvarja priložnost uresničevanja osebnih (delovnih) potencialov.
Pri premoščanju razlik v pogledu na (delovno) vrednost posameznika je uporabna logika sodobnih poslovnih financ. Ta pravi, da je temeljni cilj poslovanja podjetja maksimiranje vrednosti kapitala in ta cilj so v zadnjem desetletju in pol za svojega vzela tudi slovenska podjetja. Pri posamezniku, kot delu organizacije, gre tako za prizadevanje za maksimiranje vrednosti osebnega (delovnega) kapitala, ki ga vsebinsko izražamo npr. s kompetencami.
Vrednost osebnega delovnega kapitala in vprašanje odgovornosti do njenega plemenitenja je zanimiva vsaj s treh vidikov. Prvi je razlika med zaposljivostjo in zaposlenostjo. Če je bila v nekih drugih časih vrednota biti zaposlen in z njo povezana osebna in družinska varnost, se tehtnica v času, ki ga živimo, preveša v stran zaposljivosti. Kako zanimiv sem kot posameznik za potencialnega delodajalca? Ali imam morda celo sposobnost in voljo, da prihodek na trgu in s tem svojo plačo ustvarjam samostojno?!
Drug vidik je prav tako vrednostni in vendar povsem finančni. Aktualen podatek o posamezniku v 21. stoletju ni zgolj to, koliko zasluži (čeprav je res, so lestvice največjih zaslužkarjev eno najbolj zanimivih in prodajanih izdaj časnikov): z vidika trga dela je zanimivo predvsem, koliko je vreden. Pomemben podatek postaja cena, po kateri me je pripravljen delodajalec obdržati, prevzeti ali najeti na trgu dela.
Tudi tretji vidik je povezan z vrednotami. Karierne lestvice uspešnih v globalni ekonomiji so prepričljive: delovanje v okvirih »varnega, netveganega« vas obsodi na mesto drugega ali celo manj: razočarani boste, če si želite biti prvi, vodilni. Kajti poslovno okolje je zaradi globalne konkurence vedno bolj prisiljeno na ključna mesta postavljati najboljše. Posameznike, ki jih ni strah tveganja in je za njih neuspeh le izkušnja, ki se vtke v uresničevanje ambicij, vizije, ciljev ali poslanstva. 21. stoletje je naklonjeno voditeljem in hrabrim.
Najboljši managerji si zato prizadevajo, da zaposleni razumejo svojo vlogo v podjetju na način, kot da so v njem samostojni podjetniki. Svetovni milijarder Donald Trump vam bo ponudil napredovanje, če bo opazil, da s premoženjem podjetja ravnate tako, kot če bi bilo osebna last.
Če si želite delati v vrhunskih podjetjih, bodite podjetni in pogumni.
Edita Kuhelj Krajnović
Plača, odgovornost in napredovanje
Alejandra - - Gabrijela Bodlaj komentira:Kar nekaj časa sem se odločala, ali naj napišem svoje misli ali naj psuitm vse skupaj. No pa sem se odločila, da bom dodala svoj komentar. Ker pa tehnika ni moja najmočnejša točka, sem svoje razmišljanje enkrat že napisala in ga poslala nekam v vesolje. Ker mi ni dovolj, da samo razmišljam, ampak bi rada, da kdo moje razmišljanje še prebere, sem se dela lotila še enkrat. Upam, da tokrat bolj uspešno.Po eni strani so mi zelo tuje vse te novodobne pridobitve. Ne po prepričanju ne po letih mi niso blizu možnosti, ki jih nudi sodobna tehnologija. Veliko raje se pogovarjam z ljudmi, ki jim lahko pogledam v oči in se z njimi iskreno pogovorim in izmenjam misli. To, da sedim v svoji sobi za računalnikom in napletam svoje misli, ni niti približna zamenjava za pogovor. Po drugi strani pa ne morem ostati brez besed, kadar se mi zdi da moram spregovoriti. Tema,ki jo obravnavaš, in vse reakcije nanjo je trenutno zelo aktualna. Vendar me veliko bolj kot konkretna izvedba zanima njena splošnost. Nestrpnost in netoleranca v naši družbi dosega skrajne meje. To, kar se dogaja z Romi, je samo vidni del ledene gore. Absolutno se strinjam, da je vse dogajanje v Ambrusu nesprejemljivo. Preselitev sigurno ni rešitev, ampak kdo pozna kakšno boljšo? Ko sem videla vse te jezne Dolence, sem tudi sama pomislila, da je treba Rome čimprej spraviti iz teh krajev, drugače jih bodo pobili.Nihče niti pomisli ne, da je vse to sprožil pretep, v katerem ni sodeloval noben Rom. Globoko sočustvujem s človekom, ki še zdaj leži v komi, in z njegovo družino, ampak kaj imajo s tem opraviti Romi?Tako in še hujšo nestrpnost najdemo v mnogih segmentih družbe. Pred nekaj dnevi sem na televiziji poslušala g. Crnkoviča, ki je na veliko kritiziral izvolitev g. Jankoviča za župana Ljubljane. Pa ne iz kakšnih načelnih razlogov, zgolj zato, ker Jankovič ni Slovenec (njegov priimek v zadnjem času striktno pišejo z mehkim Ć). Kdo ti daje to pravico, gospod Crni? Pa da ne bom še sama postala nestrpna do drugače mislečih. Tega si niti najmanj ne želim. Že tako se nam tudi v vsakdanjeem življenju prevečkrat dogaja, da smo nestrpni in sovražni do vseh, ki razmišljajo drugače kot mi.