»Medtem ko so pripravljali strup, se je Sokrat na flavti učil novo melodijo. »Kaj boš imel od tega?« so ga vprašali. »Rad bi znal zaigrati to melodijo, preden umrem«.« (po Cioranu)
Kaj je tisto, kar nekatere vse življenje žene k odkrivanju novega, neznanega, tujega, k iskanju smisla in zapolnitve v stvareh in dejanjih, ki na prvi pogled nimajo pomena in ne služijo ničemur? Umetnost in humanizem sta od nekdaj tarča posmeha in zaničevanja ljudi, ki se ukvarjajo s konkretnimi, praktičnimi stvarmi, ki na konkretna vprašanja pričakujejo hitre, uporabne odgovore, ljudi, ki na svet in odnose gledajo skozi prizmo uporabne vrednosti.
Ljudje stopimo v svet s prirojeno vedoželjnostjo, s to neprecenljivo lastnostjo, ki nas sili k odkrivanju in pojasnjevanju neznanega, k iskanju odgovorov in smisla. Je res kaj bolj naravno in pomembno od odkrivanja in pojasnjevanja lastne identitete, lastnega obstoja? Je še kaj bolj naravno od raziskovanja in izražanja lastnega intimnega sveta z jezikom besed, glasbe, barv? Bleščeči um eksaktnih znanosti in tehnološkega napredka navdušuje s hitrostjo in natančnostjo odgovorov, ne išče in ne daje pa odgovora na vprašanja, ki se nam porajajo v naši človeški intimnosti: zakaj neutolažljivo žalujemo za ljubo osebo, zakaj lepega sončnega jutra občutimo tesnobo in žalost, zakaj smo prevzeti in vzneseni ob besedah, ki jih preberemo v knjigi poezije?
Vsako izražanje skozi jezik besed, glasbe in slikanja je potovanje skozi pokrajine vprašanj in odgovorov, po poteh in stranpoteh domišljije, sanj in občutij. Je potovanje proti cilju, ki se izkristalizira v vsakem koraku, v hoji, v nenehnem uresničevanju. Da se lahko uresničuje, vsako ustvarjanje potrebuje prostor, v katerem bodo zapisane besede nagovorile bralca, kjer bodo note s pomočjo glasbila dosegle poslušalca, kjer se bodo poteze, narisane s čopičem, spogledale z gledalcem.
***
Se je tudi vam utrnila misel, da se odgovori ekonomije 21. stoletja skrivajo v poetičnem!?
Naslov in zaključni stavek: mag. Edita Kuhelj Krajnović, ekonomistka