Pogum, da izstopim z vlaka.

Vsak ima svoje ravnovesje. Vsak se za pravo ravnovesje odloča na osnovi svojih možnosti, prioritet in ciljev, ki si jih je zadal v življenju.

Splošen trend je, da je poklicno življenje v središču našega vsakdana. Brez podpornega okolja- družine-predvsem dedkov in babic, ki po najboljših močeh pomagajo, se je zelo težko iti uspešno kariero.
 
Pred dobrim desetletjem so nas začeli zasipavati z ameriškimi nadaljevankami, kjer se je celotno življenje odvijalo na delovnem mestu (L.A. Law, Allie Mc Beal,...) in tak način življenja in vpetost v službo nam je bil takrat zelo tuj...Sedaj  pa se je vse spremenilo...
 
Če si s partnerjem ustvariš družino in če sta oba zelo ambiciozna, lahko hitro pride do neštetih sporov in konfliktov, sploh če nimata pomoči svojih staršev. Usklajevanje neštetih službenih in družinskih obveznosti ni enostavno... In večkrat se zgodi, da svoje poklicne ambicije postavimo pred družinske in partnerske vezi.....Tako obstaja cel kup uspešnih mladih in samostojnih ljudi, ki živijo le za svojo kariero in ki se zavestno odločajo, da si nikoli ne bodo ustvarili družine ali pa vzgojo otrok prenesejo na dedke in babice. Mi je rekla prijateljica, da ji je prelepo, da bi si omislila otroka in s tem omejila neizmerno svobodo, ki jo ima...Imam pa tudi znanko, ki si je zelo pozno omislila otroka, za katerega sedaj skrbijo njeni starši, saj ona še vedno cele dneve preživlja v službi.

Obstajamo pa tudi taki, ki smo uspešno zaključili fakulteto in v času, ko so bili otroci majhni , izstopili iz vlaka kariere in se prepustili družinskemu veselju v celoti. Redka in pogumna odločitev na katero večina gleda z viška in neodobravanjem. ( Si pa res čudna, mi je rekel brat, faks si naredila, zdaj pa gubiš vreme doma za štedilnikom....)

Pa je to res "gubljenje vremena"? Kazalec prave odločitve se kaže v mojem počutju in občutku sreče, ki je mnogo večje, kot pri večini mojih prijateljic, ki so neprestano v časovni stiski in pod stresom....Mislim, da sem se prav odločila in da nisem veliko zamudila. Res je tudi, da otroci rastejo in da me več tako zelo ne potrebujejo, zato je čas, da brez slabega občutka naredim tudi nekaj zase in za nadaljevanje svoje poklicne poti.

 V življenju je čas otroštva, čas odraščanja in študija, čas ustvarjanja lastne družine in čas za poslovne izzive in uspehe. Razmerja med njimi si vsak prikroji po svojih najboljših močeh in željah. Važno je, da ostane zvest sam sebi in da je srečen.

Beti, univ. dipl. ekon.