Vrnimo se za trenutek v otroštvo, čas, ko smo se učili voziti kolo. Skoraj vsak izmed nas se je te spretnosti učil na enak način: najprej je naše kolo imelo pričvrščena dodatna oporna koleščka, s katerimi je bila vožnja prijetna in varna. Nato se je lepega dne vmešal oče in nam namignil, da je napočil skrajni čas, da začnemo voziti kot odrasli, in nam odstranil 'pripomoček'. Nekateri otroci se na to odzovejo z: »WOW! Nekaj novega ... Dajmo, poskusimo, kaj se pa lahko zgodi?« Ti so bržkone tudi kot odrasli pozitivno naravnani do sprememb. Na drugi strani pa so otroci, ki planejo v jok in se temu uprejo z vsemi štirimi. Tem nadenimo ime 'negativno naravnani do sprememb'. Kakorkoli, z nekaj buškami ali brez njih, z navdušenjem ob spremembi ali brez njega, se nekje od petega leta naprej skoraj vsi že vozimo brez 'dodatne' opreme na kolesu. In nad to spremembo smo bili nazadnje, po prvi uspešni vožnji, navdušeni tako eni kot drugi.
Ne glede na našo naravnanost do sprememb, je odločitev o vstopu v proces spreminjanja in sam proces praviloma stresen. Če zaradi drugega ne, zato, ker prehajamo iz poznanega in lagodnega v nepoznano in morebiti manj udobno stanje. To je dejstvo, ki velja tako za pozitivno kot negativno naravnane. A spremembe je pogosto smiselno čim hitreje razumeti in sprejeti. So del vsakdana in prilagajanje nanje je del preživetja. Kot je rekel Darwin: v naravi ne preživijo najbolj pametni, ne najbolj agresivni, temveč najbolj prilagodljivi.
Vzemimo za primer delovno mesto in trenutne razmere. V zadnjem času, v spreminjajočih se poslovnih okoliščinah globalnega trga se od zaposlenih pričakuje vedno več: biti moramo inovativni, podajati nove ideje, interdisciplinarni, pa proaktivni in samomotivirani, ... Količina dela je vedno večja, pričakovanja so vedno višja, tempo dela in življenja, ki ga narekujejo razmere, je vse hitrejši, mlajši sodelavci pa so hitreje prilagodljivi in bolj iznajdljivi. Opisani situaciji se je enostavno potrebno znati prilagoditi, saj je tu in je, kakršna je, za vse – na to pač nimamo vpliva. Lahko pa vplivamo na to, kako se ji bomo prilagodili. Na splošno sta nam na voljo vsaj dva načina, kako, in sta sem ju povzela že v prispodobi z učenjem vožnje kolesa: jamranje in nerganje, zakaj neki je potrebno nekaj spremeniti ter se ob tem počutiti slabo ..., ali pa iskati pozitivne stvari, vse tisto, kar bo po spremembah bolje.
Ali če pogledamo spremembe v naši stroki: s pogledom v preteklost lahko ugotovimo, da je bila kadrovska služba v večini podjetij še samo (!) desetletje let nazaj zgolj administrativna služba, ki je skrbela, da je imel vsak – takrat zgolj delavec – urejeno zavarovanje, pogodbo o zaposlitvi, urejeno bolniško, ... Prehajamo v družbo znanja, družba, ljudje, njihove potrebe in navade se na splošno intenzivno spreminjajo. Danes tako skoraj ni več podjetja, ki poleg formalne kadrovske službe ne bi razvijalo tudi HRM področja in sistematično razvijalo ljudi. Ukvarjamo se s potrebami sodelavcev, z nadgradnjo njihovega znanja, spodbujamo njihovo prilagodljivost in vse to z namenom, da si bomo zagotovili boljšo prihodnost.
Brez sprememb ne gre, če hočemo napredovati. Kot HRMjevci se moramo še dodatno potruditi. Poleg pozitivne samomotivacije nad spremembami moramo nad njimi navduševati tudi sodelavce. Saj smo vendar 'skrbniki dobrega počutja zaposlenih', biti moramo pobudniki sprememb na bolje in ob enem zgled navdušencev nad napredkom.
Biti moramo zgled prilagodljivosti. To je pomemben del našega dela.
Anisa Faganelj, Mediade