Potrebno je verjeti v to, kar delaš

Uredniški odbor me je tokrat (seveda v moji odsotnosti) zadolžil za pripravo recenzije knjige The Blair Years, ki jo je napisal njegov piarovec Alastair Campbell. Ko sem prebrala zapisnik, sem bila najprej navdušena – Blair je navsezadnje z njegovo pomočjo zmagal na volitvah in se obdržal trinajst let, kar ni zanemarljivo. Tudi za Alastaira velja (je veljalo), da je eden največjih piarovskih  'spin-doktorjev' (po mnenju nekaterih) oz. strokovnjakov in strategov s področja odnosov z javnostmi (po mnenju drugih). Bila sem prepričana, da bo knjiga polna srhljivih podrobnosti o političnem komuniciranju v Veliki Britaniji, o skrivnostnih napotkih in novih orodjih/taktikah …, ki jih je Alastair uporabljal, skratka – prepričana sem bila, da bo knjiga zanimiva.

No, najprej me je seveda presenetil njen obseg. Zelo skrajšana verzija šteje skoraj osemsto strani. Nato me je presenetil osebni slog pisanja. Zares, gre za dnevnike, ne poslovne, ampak osebne izpovedi. Če vzamemo v obzir Alastairovo življenje (od pisanja pornografskih zgodbic, živčnega zloma, urednika politike v Daily Mirrorju, enega največjih podpornikov društva za boj proti levkemiji, do tiskovnega predstavnika Tonyja Blaira), potem stil in slog ne presenečata več. Tudi sam priznava, da so bili dnevniki 'njegova pot očiščenja in možnosti preživetja' teh burnih 13 let.

V knjigi najdete vse – od zapisov prepirov, izletov, osebnih odnosov, navez, političnih stališč, prepirov in notranjih ter zunanjih konstelacij med člani kabineta na Downing streetu, ter seveda do ostalih članov Blairove stranke … in širše. Zagotovo zanimivo za vse, ki jih zanima politika 'od blizu', a vendarle 'samo' dnevnik. Še eno nič kaj pretresljivo dejstvo je, da se je Alastair ukvarjal v glavnem z mediji. Prvih dvesto strani pa je še to 'delo' omejeno na pisanje govorov. Oz. natančneje – iskanje pravih besed v govorih. Tudi vsebine, res je, in strateškega svetovanja je kar nekaj, pa vendarle, če pričakujete, da boste našli napotke ali ideje 'how to', potem to ni prava knjiga.

Zanimivo je, da Alastair sam piše o medijih zelo pejorativno, v smislu, da so se iz slabega spremenili na še slabše, da politikom ne pustijo več nobene osebne intime, da je vse skupaj samo še »šov«. Večkrat skozi zapise v dnevnikih priznava, da bi moral ponovno vzpostaviti boljše odnose z mediji oz. z novinarji. Skratka, želel si je, da bi novinarji plesali tako, kot bo on diktiral, in ne obratno. Zelo odkrito stališče, kajne? Verjetno je malo piarovcev, ki bi si upali priznati, da si sami prav tako želijo nekaj takega.

Zaradi svojih izkušenj in življenja, ki ga je vodil in imel pred nastopom te funkcije, je znal stranki in Blairu velikokrat pravilno svetovati tako v osebnih kot v političnih zadevah. Opisuje tako nasvete, ki so bili dobri, a jim niso sledili (je pa zato sledila medijska gonja, kot npr. pri vpisu Blairovega otroka v 'napačno' šolo), kot tudi nasvete, ki niso bili najbolj na mestu (čeprav so takšni zelo redki). Z Blairom je rasel, se razvijal, mu nasprotoval, ga podpiral. Bil je njegov najbližji sodelavec, ki mu je stal ob strani zato, ker je verjel vanj. Zato na koncu ne preseneča njegova odločitev, da bo odstopil z – kot so nekateri dejali – najmočnejše pozicije v Veliki Britaniji. 

In to je pravzaprav najpomembnejši nauk teh zapisov: uspešen si lahko le tako dolgo, dokler verjameš v to, kar delaš.

Mag. Natalija Postružnik
Članica uprave Slovenskega društva za odnose z javnostmi


P.S.:  Zagotovo pa bo v knjigi vsak našel svojo zgodbo. Trinajst let je dolgo, dolgo obdobje, predvsem v politiki.