Povej na Roboglas!

Pregovor, da se dober glas širi v deveto glas, ni iz trte izvit. Čeprav to velja predvsem za dobre lastnosti nekoga oziroma nečesa, ki imajo to  moč, da se o njih razve daleč naokoli, drži enako tudi za jakost glasu pa tudi za to, kako se ta glas širi.
 
Mreža ljudi, v katero spadamo, je kot nikoli zaključena zgodba, je stalno v gibanju in deluje le, če smo v njej aktivni. To pomeni, da zahteva naše dajanje. Od sebe moramo dati »glas«. Kaj pa šteje moj glas, bo kdo rekel, nisem na nobenem bolj vidnem položaju, še na volitvah nisem bil slišan! In je raje tiho. No, razen doma, ko vsega naveličan pride iz službe in benti čez najnovejše novice, ki jih pogleda na TV ali prebere v časopisu. Sliši ga le partner, morda otroci in dvakrat na teden kolegi iz športnega društva na pijači.
 
Vsem ni omogočena enako močna in razvejana mreža, po kateri bi se njihov glas lahko širil do »devete vasi«. In vsem tudi ni namenjeno, da bi njihov glas izstopal. Zagotovo pa prav vsak kdaj dobi priložnost, da se ga sliši. Vprašanje je, koliko nas to izkoristi in za kaj. Javni prostor ima namreč skrivnostne zakone kot vesolje samo – naš glas se lahko povsem izgubi ... lahko pa se vrne v spremstvu drugih podobnih glasov, pripravljen za akcijo, nič več sam.
 
V Ljubljani je bil pred kratkim deset dni na voljo izjemen »katalizator« glasov, naj so bili še tako majhni in »neslišni«. Robovox, 8 metrska zvočna instalacija v obliki humanoidnega robota, ki je na ploščadi Ajdovščina deset dni pritegovala veliko pozornosti in glasov, je najnovejša pogruntavščina priznanega multimedijskega umetnika Martina Briclja: »Ideja je preprosta – vsakdo lahko sodeluje in izrazi svoje mnenje s tem, da pošlje kratek slogan preko SMS, ki ga za tem instalacija, humanidini Robot, ponovi po zvočnikih,« je na kratko opisal osnovno idejo projekta.
 
Idejo zanj je dobil med bivanjem v Stockholmu. Tam na mestnem trgu stoji mikrofon z ozvočenjem, preko katerega lahko vsak izrazi svoje mišljenje. Ljudje, ki hodijo mimo, to gledajo in poslušajo. A Briclju se je sčasoma to zdelo že preveč rutinsko in za mimoidoče že počasi dolgočasno. Da bi bili tudi oni lahko neposredno vključeni, se je domislil Robovoxa, gigantskega robota, ki na glas pove to, kar mu pošljemo po SMS-u.
 
Ni treba, da nas pri tem gledajo, ni treba niti, da vedo, kdo smo, glas se nam tako tudi ne trese, slišani pa smo kljub temu – in to kako! Morda res ne do devete vasi, a vsekakor dlje, kolikor nese naš glas v krogu osebnih telefonskih imenikov, v katerega se pri komunikaciji po mnenju Briclja vse preveč zapiramo.
 
Naša mreža ni poln imenik, mreža ima mnogo več dimenzij, ki jih velja spoznavati, raziskovati ter soustvarjati – ter znati izkoristiti priložnosti za to, ko pridejo mimo! Saj veste – kdor jezika špara, ...
 
Maruša Bertoncelj, Mediade