Praktični del bi pri družinskih članih tudi bolj težko preverjal. Rosno mladi hčeri pri treh in štirih letih imata pač svoje kriterije. Pri tem se je tudi bati, da bi njun odgovor na vprašanje, ali je oči dovolj doma in z družino, vseboval obdarilne elemente službenih potovanj. Isto hipotetično vprašanje, zastavljeno njuni mami, bi danes najbrž naletelo na bistveno bolj prizanesljiv odgovor kot npr. še pred letom dni.
Kajti vedno bolj pogosto se nam namreč dogaja, da v večernem miru na kuhinjski mizi – kot slab nadomestek sveč - sevata dva računalniška zaslona namesto enega.
Različni avtorji različno opredeljujejo vsebino in srž ravnovesja med delom, družino in družbo. Zdi pa se, da je skupni večinski imenovalec, da naj bi pravo ravnotežje med delom in družino koristilo tako podjetju (zmanjšana odstotnost z dela tudi zaradi manjšega delovnega stresa, večja lojalnost in zadovoljstvo zaposlenih, izboljšana produktivnost in, ne nazadnje, dvig ugleda podjetja), kakor seveda tudi posamezniku, ki v takšnem delovnem okolju lažje obvladuje različne ravni širših življenjskih odgovornosti in obvez, najbrž pa tudi dela z večjim elanom.
Katero pa je tisto pravo ravnotežje med delom in družino? Najbrž ga ni mogoče splošno veljavno opredeliti in vsak posameznik ima o tem svojo predstavo. Podatki iz ankete, ki jo je v Sloveniji izvedel dr. P. Sicherl iz Centra za socialne indikatorje, kažejo, da bi 30 % zaposlenih raje delalo manj časa kot doslej, da bi lahko preživeli več časa z družino in svojimi bližnjimi. Zanimivo, da po podatkih Eurostata največ časa na delovnem mestu prebijejo Grki, sledijo jim Čehi, tem pa Latvijci. Slovenci smo v zlati sredini, najmanj časa pa na delu prebijejo Nizozemci in malce več Danci, ki malenkost zaostajajo za Finci. Razlika med Grki in Nizozemci ni zanemarljiva, znaša skoraj 7 ur tedensko.
Sklep, namenoma ob strani puščam ostale produkcijske faktorje, da učinkovitost ali kvalitativni element bistveno presega pomen kvantitete, se zdi na dlani.
Ob tem pa ne smemo zatisniti oči pred ne več tako novodobnim pojavom izgorelosti na delovnem mestu ali pa še nekoliko hujšim ekstremom: nenadne smrti kot posledice izčrpanosti, povezane z delom, ki je v svetovno literaturo vstopila v drugi polovici prejšnjega stoletja z japonskim izrazom »karoši«.
Da imamo tudi na Slovenskem ljudi, ki so popolnoma predani delu in so temu podredili tako rekoč vse, je vsem dobro znano dejstvo. Eden zadnjih takšnih, rekel bi vrhunskih primerov, je kolega Robet Ličen, ki je s svojo ekipo rešil Steklarno Rogaško pred stečajem. Pri tem je, kako slovensko tipično, lokalni medij v pregledu največjih letošnjih dosežkov kraja to ohranitev tisoč neposrednih in posrednih delovnih mest uvrstil na četrto ali peto mesto. In da bo mera polna, bomo tem redkim in zato še bolj dragocenim posameznicam in posameznikom, ki vlečejo voz napredka naprej, hitro pripisali manj svetle plati deloholizma.
Naj zaključim z željo, da bi v letu, ki smo ga ravnokar začeli, vsak pri sebi z zadovoljstvom delal to, kar ga veseli in izpolnjuje, in da bi bil pri tem čim bolj uspešen.
Bojan Brank
Prispevek je bil januarja 2007 objavljen v Gorenjevem internem glasilu Pika na G.