Če sodite v tisto generacijo, ki je še na lastni koži doživela samoupravljanje, imate zelo verjetno do tega dela naše bližnje zgodovine oblikovano eno od naslednjih mnenj.
Bodisi z odporom zavračate vse umotvore povojnega komunizma in ste zgroženi nad trmasto vztrajnostjo naših borcev, s katero želijo ohraniti pozitiven spomin na NOB. Bodisi ste med tistimi, ki z razdalje nekaj let in izkušenj, zavestno ločuje seme od plev in se navdušuje nad naprednostjo nekaterih Titovih idej, ki so bile morda le korak pred zrelostjo svojega časa.
V zadnjem času vse pogosteje srečujem ljudi, ki v svoja razmišljanja vgrajujejo osnovne sestavine samoupravljanja. Verjeli ali ne, tudi na Danskem so ta edinstveni sistem »vladavine« skrbno preučevali in raziskovali, kako bi pozitivne strani samoupravljanja vključili v svoj državni ustroj. Ne vem, kako se je ta reč končala, pa tudi ni pomembno, saj ne gre za zgodovinski pregled razvoja in zatona samoupravljanja, pač pa za čisto preprosto misel:
Samoupravljanje oživlja.
Ste se že nehali smejati?
Poglejmo takole. V drugi polovici dvajsetega stoletja je bilo samoupravljanje zaukazano. Če vse druge pomanjkljivosti pustim ob strani je že to dovolj velik razlog za njegov pokop. Ne moreš nečesa, kar naj bi se dogajalo samoiniciativno in se napajalo iz samomotivacije preprosto zapovedati. S tem skušaš upravljati nekaj, kar naj bi se upravljalo samo, se pa ne more, saj družba v tistih časih preprosto ni bila (in ni mogla biti) dovolj zrela, da bi pobudo udejanila.
Danes, ne tako daleč stran od tistih dni, se zdi, da se pričenja pisati drugačna zgodba. Zgodba, ki bo spremenila svet tako korenito, kot ga je spremenila blagovna menjava ali industrijska revolucija ali... ali kot ga spreminja internet.
Medtem ko je pretežna večina miselnih naporov usmerjena v to, kaj vse lahko z internetom ali z njegovo pomočjo še naredimo, se le manjšina sprašuje, kaj lahko internet (vse še) naredi z nami. Ali drugače: kako močno se zavedamo, v kakšni družbi bomo živeli jutri?
Internet je namreč za začetek udejanil idejo demokracije, dejansko zagotovil svobodo govora in ... omogočil samoupravljanje.
Ne verjamete?
Za začetek bom prenehala uporabljati besedo samoupravljanje. Tudi meni ni posebej povšeči, ker me preveč spominja na nedejavnost. Na nekaj, kar je prepuščeno samo sebi. Upravljanje pa je vse prej kot to. Zato recimo temu raje so-upravljanje.
Poglejmo sedaj najprej, kako se je spremenil odnos ljudi do medijev. Sami jih želimo ustvarjati. Želimo biti so-oblikovalci in avtorji. Želimo biti slišani, poslušani in obenem sami določati katere vsebine in ob katerem času jih bomo spremljali.
Predpogoj so-upravljanja je, da se sliši tvoj glas. Najprej mora biti slišan, nato poslušan in na koncu upoštevan ali kako drugače vgrajen v nadaljnje odločitve ali dejavnosti.
In če smo v veliki večini na mah osvojili neskončni virtualni prostor neovirane komunikacije, nas le še korak loči od trenutka, ko bomo moč svojega glasu želeli aktivno uporabljati tudi v druge namene, ne le za izražanje svojih mnenj.
Še trenutek in želeli bomo aktivno prispevati k vodenju podjetja, v katerem smo zaposleni. Pa ne le svojega, pač pa vseh tistih, ki so nam blizu ali nas iz takih ali drugačnih razlogov zanimajo ali se nam zgolj utrne ideja, za katero menimo, da je prav, da jo posredujemo. Želeli bomo so-upravljati svoje okolje, mesto, kmetijsko politiko in seveda državo. Aktivni bomo v politiki Evropske unije in se oglašali v ameriškem senatu. In tako naprej in tako dalje v nedogled.
Kar bi lahko dišalo po anarhiji, če ne bi internet ponujal okolja, kjer se lahko sooči neskončno število mnenj, ki sčasoma pripeljejo do zanimivih, če ne edinstvenih zaključkov. Ne pozabite namreč, da vsega človeštva ne zanimajo iste stvari, kar omejuje število glasov, in da imajo internetne skupnosti čudovito lastnost samodejnega izločanja razdiralskih posameznikov, ki se pojavljajo zgolj v vlogi zaviralcev.
Verjemite, nič več ne bo tako kot je bilo ali je. Živimo na prelomnici ogromnih družbeno-ekonomskih sprememb, smo del njih in jih so-ustvarjamo.
Ne vemo, kakšna bo država prihodnosti ali kako bodo vodena podjetja prihodnosti. Zelo verjetno bo šlo za izjemno ohlapne so-upravljane oblike, v katerih bodo imeli veliko vlogo povezovalci, managerji prihodnosti. In če se bo družba še naprej tako močno razvijala v smeri osebne rasti in samozavedanja njenih posameznikov, zna biti, da bomo nekje daleč v prihodnosti priča ponovnemu prehodu na blagovno menjavo, saj bo denar postal ovira za enostavnejšo, pravično in smiselno porazdelitev dobrin.
Če je ideja oživljene blagovne menjave nekaj, kar se zdi v tem trenutku še popolnoma absurdno in skregano z vsako logiko, pa je so-upravljanje takorekoč pred vrati.
Odprite jih, saj tokrat prihaja od tam, od koder mora. Od osveščenih, samomotiviranih in samoiniciativnih ljudi.
Polona Pibernik