Skrivnost Roseta: skrbno ji prisluhnimo.

Pozornost Stewarta Wolfa je v petdesetih letih pritegnil stavek lokalnega zdravnika: »Zdravniško prakso opravljam sedemnajst let in zelo, zelo redko se zgodi, da imam opraviti s prebivalci, mlajšimi od petinšestdesetih let, ki bi imeli težave s srcem.« Skupaj s kolegi je pri preverjanju prišel do osupljive ugotovitve: »V mestu Roseto v Pensilvaniji,  ni še nikoli nihče, mlajši od petinpetdesetih let, umrl zaradi težav s srcem, stopnja smrtnosti med moškimi nad petinšestdeset let je bila za polovico nižja, kot je bilo takrat povprečje v Združenih državah Amerike.«

Wolf je bil tako iz sebe, da je za pomoč prosil še sociologa Johna Bruhna, ki se je skupino študentov odpravil od hiše do hiše in se pogovoril z vsakim prebivalcem Roseta, starejšim od dvajset let. V Rosetu ni nihče nikoli storil samomora, nihče ni bil alkoholik, nihče ni bil odvisen od drog, tudi kriminala skoraj ni bilo. Nihče ni bil odvisen od socialne pomoči. Nihče, zares nihče ni imel ulkusa. Ljudje v Rosetu so umirali od starosti, tako preprosto je to.«

Jasno je torej postalo, da je Roseto izjema v svetu, kjer so bili srčni napadi del vsakdanjika, kjer je kriminal naraščal in kjer je ulkus postajal običajno breme sodobnega človeka. Kaj je bilo torej v Rosetu tako posebnega? Bi to lahko bila posledica preproste in zato zdrave prehrane, ki so jo preselili iz Italije? Ne, je kmalu ugotovil Wolf, namesto z olivnim oljem, kot je bila navada v Italiji, so kuhali na masti, sicer tanka pica iz Foggie se je v ameriškem Rosetu spremenila v debelo testo, na katerem so namesto paradižnikov, morda še sardonov in čebule ležali klobase, šunka in jajca, enainštirideset odstotkov zaužitih kalorij je prihajalo iz maščobe.

Roseto tudi ni bilo mesto, v katerem bi ljudje vstajali ob zori in se redno ukvarjali z jogo, nasprotno, prebivalci so bili strahotni kadilci, večina jih je bila predebelih. In ne, ljudje, ki so ostali v Foggi, niso imeli enakih lastnosti, umirali so mladi. Je mar naravno okolje, v katerem so živeli, imelo odločilni vpliv? Ne, je ugotovil Wolf, Bangor in Nazareth, le nekaj kilometrov oddaljena od Roseta, sta ležala v istem naravnem okolju, imela sta skoraj enako število prebivalcev, evropskih imigrantov, toda njuna problematika je bil v skladu z ameriškim povprečjem.

Potem sta se Wolf in Bruhn odpravila na sprehod po Rosetu in ugotovila, da je skrivnost skrita v – Rosetu. Namreč, v hišah so skupaj živele tri generacije, dedki in babice so uživali izjemno spoštovanje, sosedje so kuhali drug za drugega, v mestu je delovalo dvaindvajset prostočasnih združenj, skupnost je skupaj držal egalitarni etos in je bogate spodbujal, da so delili z manj bogatimi ter jim pomagali premagovati težave. Zdravje ljudi je bilo tako nevsakdanje dobro zaradi prijazne skupnosti, ki so si jo ustvarili.

Tako preprosto je to.

Mag. Edita Krajnović, Mediade