Na vprašanje, zakaj varuhinja človekovih pravic sodeluje pri takšnem projektu, lahko odgovorim iz več zornih kotov:
- kot mati,
- kot strokovnjakinja s področja družinske terapije,
- kot delodajalka in
- kot varuhinja človekovih pravic.
Kot mati nimam prav lepih spominov na čase svojega materinstva. Poklic zdravnice je zahteval redno prisotnost na delovnem mestu. Tako sva se s soprogom, tudi zdravnikom, v primeru otrokove bolezni zjutraj pogajala, kateri od naju »lahko« ostane doma. Vsem trem je bilo težko … Bojim se, da mladi zdravniki tudi v današnjem času nimajo dosti več izbire, čeprav je med prejemniki certifikata tudi zdravstvena ustanova (KOPA Golnik). A takih za sedaj še ni veliko.
Strokovnjakinja
Preden sem nastopila funkcijo varuhinje človekovih pravic, sem delala kot zdravnica splošne prakse, kot psihiatrinja in kot družinska terapevtka. Tako sem spoznala stiske mladih družin, ki so družinsko življenje prilagajale delovnemu urniku. Številne družine so varstvo majhnih otrok urejale tako, da sta starša delala v nasprotnih izmenah. Običajno sta se ob delovnih dneh srečevala po 11. uri zvečer. O čem sta se takrat bila sposobna dogovoriti? Težave ob vzgoji otrok sta reševala vsak po svoje in otrokom dajala različna sporočila, njim samim pa prepuščala odločitev, kaj je zanje bolj prav. Takšna vzgoja pogosto pušča slabe posledice za otroke.
Delodajalka
Kot delodajalka sem – ne da bi vedela za »družinam prijazno podjetje« - vedno
prisluhnila materam, pa tudi očetom, ki so si delili skrb za otroke. Pa to ni šlo vedno brez zapletov. Najti je bilo treba pravo mero med »prijaznostjo« do staršev in njihovih otrok ter do delovnih zahtev. In upoštevati tudi mnenja tistih sodelavcev, ki takšnih potreb niso imeli (urejeno varstvo, brez otrok).
Varuhinja človekovih pravic
Kot varuhinja človekovih pravic se srečujem z novimi izzivi:
- diskriminacijo mladih mater (in tudi že očetov), ki so na porodniškem dopustu, ali uveljavljajo druge pravice iz naslova starševstva;
- pravicami otrok, za katerih koristi moramo delovati vsi skupaj.
S sodelovanjem pri projektu Mladim materam oziroma družinam prijazna podjetja podpiram idejo o zmanjšanju oziroma odpravi diskriminacije mladih družin v podjetjih. Prav tako se zavzemam, da bi otroci lahko preživljali čim več časa s svojimi starši, ki bodo zadovoljni in brez strahu pred zapostavljanjem v službi svojim otrokom lahko nudili čim več svoje naklonjenosti.
Ko vedno znova govorimo o otrokovih pravicah, nam pogosto zmanjka konkretnih pobud in programov, ki bi te pravice naredile bolj dosegljive v vsakdanjem življenju. Projekt Družini prijazno podjetje daje dober zgled kaj in kako lahko naredimo. Ob naraščanju vsakršnega nasilja bomo verjetno morali podeljevati tudi nazive Otrokom prijazna šola ali Mesto s prijaznim prometnim režimom, kjer nasilni udeleženci prometa ne bodo ogrožali peščev, predvsem otrok in starejših ljudi.
Tudi zabava naj bo prijazna
Na koncu omenjam še zabavo, takšno, ki bi bila prijazna družinam. Kjer bi se dobro počutili tako starši kot otroci, brez zlorabe opojnih snovi, brez nepotrebnih prepovedi (»ne skači po travi«) in brez ponudbe oziroma prodaje nepotrebnih izdelkov, ki vnesejo napetost med otroke in starše. In če porečete, da takšne zabave že imamo, vam odgovorim, da bi jih potrebovali več, najbolje vsak teden in v različnih krajih naše domovine.
Potem bi lahko sklenili krog prijaznosti in našim otrokom omogočili varno, in srečno otroštvo, staršem pa optimističen pogled v prihodnost.
Dr. Zdenka Čebašek-Travnik, varuhinja človekovih pravic