Včeraj v razvoju, danes v proizvodnji, jutri v računovodstvu. Nič nenavadnega.

Spreminjanje delovnih mest sem prvič opazila v zdravstvenem domu. Hčerko, ki sem jo do tedaj vodila le v eno ambulanto, sem nenadoma peljala vsakič v drug prostor. Da ne bo pomote: zdravnica je bila vedno ena in ista (»naša«, dragocena, dr. Hočevarjeva), le organizacija dela se je spremenila. Zdravnik po novem ni imel več »svoje« ambulatne, temveč je storitev, ki jo je nudil-a, določil prostor. Zdravi pacienti v desne prostore, popoldanska ordinacija - za bolne otroke, v leve prostore.
 
Verjamem, da so zdravniki na začetku godrnjali. Le kdo ne bi: navajeni so bili na »svojo« mizo, omarico, stene... A čas je hitro pokazal, da stene in omarice ne določajo kakovosti zdravnikovega dela in njegovega odnosa do pacientov. Prav nasprotno. Sprememba, prilagodljivost in neodvisnost od prostorov je odnos med nami kvečjemu oplemenitila.
 
Podobno izkušnjo sem dobila ob obisku mednarodne korporacije. Zanimivo, mize sorazmerno prazne, na vseh omarah pa ime in priimek. Hm, sem si mislila. Le od kod potreba, da imajo omare označene?! Odgovor je prišel hitro. »Veste, pri nas razen managementa nihče nima »svoje« mize. Kjer je prosto, tam delaš. Veliko nas namreč dela doma, na terenu. Le omare so označene, da se ve, kje shranjujemo delovno dokumentacijo in gradivo.« In zdelo se je tako samoumevno, logično, preprosto.
 
Tudi tretja zgodba govori o prilagodljivosti in prožnosti. Kolegica je vrsto let delala v računovodstvu družbe, kjer je vestno opravljala dela knjigovodje. Ko je družbo prevzel mednarodni lastnik, je v podjetje uvedel nov in predvsem sebi prilagojen sistem poročanja in računovodstva. Kolegica mi je rekla: »Imela sem najmanj tri možnosti: da se smilim sama sebi, ker je bilo moje delovno mesto tako rekoč ukinjeno. Druga ali ista možnost: odhod iz podjetja. Tretja možnost:  kako iz minusa narediti dva plusa?! Odločila sem se, da se skušam od novega lastnika čim več naučiti. Prijavila sem se na delovno mesto na področju controllinga. Glede na usposabljanje, ki sem ga bila deležna, lahko danes z obogatenim znanjem kandidiram za veliko mest, ki so prav dobro plačana.«
 
Zgodba številka štiri. Peter Drucker, svetovna avtoriteta managementa opozarja, da nihče od zaposlenih ne bi smel opravljati dela zgolj na enem področju. Prav nasprotno. Treba se je preizkusiti v financah, pa potem morda v računovodstvu, proizvodnji ali trženju. Šele ko se preizkusimo na več področjih, lahko ugotovimo, v čem smo resnično dobri.« Če pogledate življenjepise uspešnih, boste našli prav to značilnost: menjavo delovnih mest in okolij.
 
Odprt in odkrit pogovor z vodjo, da je »sedem let« dovolj dolga doba, ki ste jo »odslužili« na svojem področju, je torej dobra novica.  Enako velja za pobudo v nasprotni smeri: da razmislite, kje in kako bi želeli osebno rasti in se razvijati prihodnja tri leta.
 
Bodite zgodba številka pet. Soustvarjajte svoje delovno mesto.
 
 
Edita Kuhelj Krajnović