O vrednotah se v času dinamičnih sprememb govori sorazmerno več kot nekoč. Opaziti je, da se v podjetjih, v katerih so se še nekaj let nazaj z vrednotami ukvarjali predvsem oddelki trženja in odnosov z javnostmi, vrednote začenjajo vpletati v govorico vodstva. Pa vendar...
Slovenska psihologa prof. Jan Musek in dr. Kristijan Musek (pred izidom je njegova knjiga!) večkrat opozarjata na deklarativnost vrednot. To pomeni, da vrednote ostajajo na ravni tega, da o njih razmislimo, jih izrečemo, verjetno v podjetju tudi zapišemo in objavimo v različnih medijih: nagovorih vodstva zaposlenih, internih glasilih, spletnih straneh in letnih poročilih. In potem življenje teče naprej: tako kot pred tem.
Poslovna in življenjska pot vrednot, po katerih ljudje pristno delujemo je daleč od tega. Vrednote zahtevajo ukvarjanje, vlaganje časa, energije, tudi denarja. Seveda: razmislek, določitev in objava vrednot je dober začetek. A nič več kot to. Prenos vrednot od besed k dejanjem je trdo delo. Garanje. Ukvarjanje z ljudmi. Prepoznavanje pravih vzorcev, njihovo spodbujanje in odpravljanje tistih, ki so z vrednotami organizacije nasprotni.
Pri vrednotah gre za vse tisto, kar v svoji organizaciji počnejo vodje. In to je trdo, odgovorno delo. Delo, ki zahteva odločitve, povezane z dejanji. Ni izmišljen primer vrhunskega slovenskega podjetja, v katerem je vrednota poštenost. Ko je uporabnik službenega vozila s kartico podjetja napojil svojega domačega konjička in je podjetje to ugotovilo, je ne-poštenjak izgubil službo. Njegovo dejanje je bilo v nasprotju z vrednoto podjetja.
Drugi primer je iz domačega loga. Mediade smo si od vsega začetka za eno od vrednot postavile: »Delo je prvo. Za družino.« Prišel je dan, ko nam je nov, izredno pomemben naročnik »na obzorju« napovedal sestanek. Vse bi naredili, da bi vse naredili najbolj prav. Bili smo prilagodljivi, odzivni, priprava na srečanje je bila na višku. Sestanek potrjen, potem pa: Bum! Sporočilo od kolegice: »...Veš, tole ti moram povedati. Prav na isti dan, ob istem času ima moja štiriletna hčerka svoj prvi nastop. Če bi šlo za starejšo hči, bi ne bilo tako hudo, če bi to zamudila. Pri mlajši pa...ne gre...razumi...kaj naj storimo?«
Nič ni pretirano reči, da se je v meni bíla huda notranja bitka. Zavedala sem se vrednosti posla »na obzorju«, njegovega pomena za podjetje na začetku poslovne poti...Pa vendar...Dojela sem, da se mi ponuja priložnost preizkusa, ali z vrednotami v sebi in kot podjetje mislim iskreno. Ugriznila sem v jabolko, četudi se je takrat, priznam, zdelo kislo. Hm, ne čisto kislo, morda je imelo okus kitajske kuhinje. Kajti notri je bilo vendar nekaj sladkega, nekaj dobrega. Tvegali sva, da pri naročniku pozitivno ali vsaj nevtralno podobo nekoliko zamegliva.
E-mail: »Se opravičujem; naknadno sva izvedeli, da ima kolegica isti dan neodložljive obveznosti. Bi lahko prosili, da srečanje premaknemo za približno eno uro – to ji bo omogočilo, da se udeleži obojega? Hvala za razumevanje, če bo šlo.« Napiši, zamiži, pošlji. In drži pesti. Odgovor je prišel prej ko v petih minutah. »Pozdravljeni, ni problema, srečali se bomo tako ali tako v Ljubljani, ne pri nas, kot je bilo sprva mišljeno.«
Sreča je na strani pogumnih? Ne vem, a doživetje je prelestno. Tvegaš, veš da gredo stvari lahko (zelo) narobe, pa narediš tako, kot čutiš, da je (najbolj) prav: prednost daš vrednoti, ki ti pomeni (naj)več. V Mediadah je bila to vrednota spoštovanja, da tudi družina zahteva svojo pozornost in »biti z njo«.
Morda se vam bo preizkušnja vrednote zgodila prav v tistem trenutku, ko se vam zdi, da se vam dogaja takorekoč najbolj pomembna stvar v življenju: posel, sestanek, srečanje, ideja... A če so vrednote jasne, je takšna tudi odločitev. Ne zanikamo pa, da je njena izvedba vse prej kot lahka.
A verjemite, da prispeva k sreči in bogastvu.
Edita Kuhelj Krajnović