Zastavlja se mi vprašanje, kako se izogniti napakam, ki so že storjene. Misli preskočijo na letalsko industrijo, ki po besedah pilota ene najprestižnejših letalskih družb na svetu, veliko naporov vlaga v to, da so piloti pripravljeni priznati napake. Nato misli spet preskočijo: na 19. konferenco Ljubljanske borze vrednostnih papirjev. V zborniku konference je bil objavljen prispevek, ki je govoril o razlikah med rastočimi podjetji in tistimi, ki stagnirajo ali celo nazadujejo. Zmagovalna podjetja ali posamezniki razloge za napake praviloma poiščejo pri sebi, ne pri drugih ali v okolju. Z napakami je namreč velikokrat tako, kot z decilitrom vode v kozarcu. Kdor pravi, da je kozarec na pol prazen, ima prav. Enako kot tisti, ki ga vidi na pol polnega. Ukvarjanje s tem, kdo ima prav je – v tem se nedvomno strinjamo – brezplodna debata.
Pravzaprav gre pri presoji za napak za odnos, ki ga imamo sami do sebe. Morda bi temu lahko celo rekli samozavest. Kolega, ki sem ga vedno občudovala po širini znanja, je bil prvi, ki sem ga povsem sproščeno slišala reči: »Hej, tega pa ne vem, daj mi malo več razloži...« Priznavanje, da nečesa ne ve, mu niti najmanj ni predstavljalo problema z njegovo samopodobo. Prav nasprotno. Inteligenten in razgledan mladenič, star drobiž več kot dvajset let, mi je bil poosebljenje in živ dokaz modrosti, da več, ko vemo, bolj se zavedamo, česa ne vemo. In da s priznanjem, da je tako, ni nič narobe.
Morda sem tudi zaradi njega dobila pogum, da svoje ne-znanje na področjih priznam. Pravzaprav so mi ga vlivali tudi profesorji iz ameriških univerz. Ko smo na primer, imeli predavanje iz financ, in smo študenti profesorju zastavili vprašanje, smo velikokrat dobili odgovor: »Za to področje financ sam nisem specialist. Zato težko odgovorim na vaše vprašanje...« Takrat me je odgovor osupnil (kako je možno, da profesor financ ne zna odgovoriti na vprašanje o investitijskem bančništvu?!), a danes se mi zdi, da je na svoj način sporočal spoštovanje do strokovne, znanstvene ali izkustvene globine posameznih področij.
In podobno je z napakami. V zanimivi knjigi sem prebrala, da »plemenitega ne spoznaš po malenkostih, zna pa se lotiti velikih reči. Prostak ne more prevzeti nase velikih stvari, lahko pa ga spoznamo v malenkostih.« Modrost se mi je zdela uporabna, saj vem, da se pri delu dogajajo napake. Po eni strani se iz njih učimo (ni hujše napake kot ponavljati napake), a hkrati nas tudi zaznamujejo. Nikoli se jim ne moremo do konca izogniti. Strokovnjaki celo pravijo, da je z organizacijo, kjer ne obstaja kritična masa napak, nekaj narobe.
Kako se torej soočati z napakami? Svojimi in drugih? Morda je odgovor že v zgornji modrosti. Izziv, ki ostaja, pa je, kako se iz napak (drugih) učiti (naj)hitreje. Morda je začetek v tem, nas ni sram ali strah priznati napak. Se zanje opravičiti in prevzeti odgovornosti. In se o njih pogovarjati ter jih ne zadržati zase, kot skrivnost (svet je tako ali tako postal transparenten, pometanje pod preprogo – kaj je že to?!).
Vsi namreč vemo, ni učenja brez napak. A zdi se, da razlika med dobrimi in vrhunskimi učenci nastane prav zaradi odnosa, ki ga imajo njihovi učitelji, vodje, trenerji ali mentorji do napak.
Napake lahko skrivajo izjemne priložnosti. A če jih hočeš videti, moraš, saj veste, gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno in ušesom neslišno.
Poslušate zapisano?
Edita Kuhelj Krajnović