vsak čas prinese svoje izzive, svoje čare pa tudi svoje težave. Trenutni čas je prepoln problemov, skrbi, tesnobe, kar je posledica domino učinka kriz: najprej krize vrednot, potem krize financ, sledi kriza gospodarstva, pri najbolj izpostavljenih tudi preživetja.
Pa, ali lahko z objokovanjem kaj spremenimo, kaj popravimo ? Osebno mislim, da s tem, da iščemo samo temne strani trenutnega stanja, ne doprinesemo niti sebi, še manj pa skupnosti. Tudi današnji čas ima svetlo plat, samo najti jo moramo. Seveda pa pot do svetle strani ne pelje po ustaljenih, že neštetokrat prehojenih poteh, temveč je treba pot iskati tam, kjer se je že vse zaraslo.
Ljudje, ki so navajeni, da se na vrh gore ne povzpnejo, če tja ne pelje žičnica ali cesta, si težko zamislijo, da je resnično pravo doživetje razgleda z vrha gore šele takrat, ko smo se za pot na vrh pošteno namučili in kadar ta užitek delimo še s kom, saj globoko doživetje v nas ne povzroči samo seštevek objektivnih dejstev temveč in predvsem tudi osebnih občutij.
Zato je ta čas idealen za razmislek, kje smo, za kaj je resnično vredno živeti, kaj nas resnično vzradosti in osrečuje. Ali lahko v svojem življenju nekoliko obrnemo smer in zmanjšamo hitrost svojega koraka zato, da nam bo lepše. Ali smo še sposobni razmisliti, kako bi lahko kakovostno dvignili svoje počutje, ne da bi za to potrebovali več denarja, višji standard? Če se zavedamo dejstva, da naša prijetna doživetja, naša prijetna občutja, niso posledica samo merljivih dejstev, kot je denar in vse, kar z njim lahko kupimo sebi, temveč v veliki meri tudi posledica nemerljivih, mehkih stvari, potem se je dobro vprašati, kaj pa je tisto drugo, kar nas še izpolnjuje. V današnjem času, ko se vse vrti hitreje, ko se cela družina zbere doma le za kratek počitek pred naslednjim napornim delovnim dnevom, v času, ko so nas elektronska pošta, mobilni telefoni, facebooki, twiterji, porinili v vrtiljak vedno hitrejše odzivnosti in stalne pripravljenosti, ne najdemo niti časa niti potrpljenja za razmišljanje o tem, kaj je resnično pomembno in kaj to ni.
Predsednik uprave Unicredit banke dr. Arhar je v letošnjem prednovoletnem nagovoru opozoril, da je Adam Smith, oče politične ekonomije in kapitalizma, že v 18. stoletju trdil, da svobodni trg lahko deluje le na preudarnosti.
Zato sem pogledal, kako je Adam Smith takrat definiral preudarnost. Zapisal je:
"Kadar je preudarnost usmerjena v korist bogastva ali ugleda posameznika, to ni hvalevredna in žlahtna vrlina. Sebična preudarnost mogoče prinese osebno bogastvo, a to ni tisto, kar bi razveseljevalo resnico in pravico. Žlahtna preudarnost, ki zajema tudi modro in razsodno vodenje, vključuje tudi višje in sijajnejše vrednote: pogum, dobrosrčnost, pravičnost in samoobladovanje. Žlahtno preudarnost tvorita razumna glava in dobro srce."
Ta definicija človeka, za katerega sicer trdijo, da je vzrok krizi kapitalizma, saj je stavil na svobodni trg, me je presenetila, saj je v njegovi definiciji preudarnosti, ki je gonilo svobodnega trga, izjemno pomemben nemerljivi del - to so pogum, dobrosrčnost, pravičnost, samodisciplina. Te vrline pa je današnji čas zavestno ali podzavestno odstranil iz razmišljanja.
Osebno mislim, da večina ljudi take vrline še danes ceni in bi jih negovala, če bi le družba s svojimi zakoni, pravili in zgledi te vrline nagrajevala.
Kdo pa ustvarja zakone in pravila. V dobi demokracije jo ustvarjajo politiki, ki jih izvoli ljudstvo. Politika pa danes temelji na laži, saj je edini resnični projekt politikov pridobivanje volivcev, zato z lažmi obljubljajo gradove v oblakih. Ker pa ta laž ni nikoli kaznovana, postane laž standard v družbi.
Pravijo, da riba od glave smrdi, od repa se jo pa čisti.
Zato ne čakajmo, da se bo politika spremenila. Začnimo pri sebi, v svojem okolju, z dobrim zgledom. Večina ljudi je lačnih pozitivnih sprememb in dobri zgledi se hitro širijo v družbi. Ko politik zazna spremembo, se prične spreminjati tudi sam, če želi biti izvoljen. Ne zapadajmo malodušju, vztrajajmo pri tem dolgo časa.
Zavedajmo se, da ima vsak izmed nas, danes, v dobi interneta, bistveno večjo možnost vplivati na družbo, kot jo je imel kdajkoli v preteklosti. Imeti mora le kreativno pobudo, prepričanje in pogum, da v zelo kratkem času poveže veliko število podobno mislečih ljudi. In zato je zdaj pravi čas, da se pričnemo prav vsi spet truditi za to, da bodo mehke, nemerljive in prave vrline pridobile na teži odločanja.
Da bo srce postalo spet enakovredno razumu.
Matjaž Čadež, predsednik UO Halcom in predsednik sveta Gazela, novoletni nagovor, december 2010.