Rada imam različnost gledanja na isto stvar. Na primer dvodecilitrski kozarec, v katerem je deci vode. Tisti, ki pravi, da je kozarec na pol prazen, ima prav. Enako kot tisti, ki pravi, da je na pol poln. Iskanje, kaj je res, je torej v tem primeru očitno Sizifovo delo.
Kozarcev z vodo je v našem življenju mnogo. Vsak trenutek, doživljaj je možno videti na toliko načinov, kolikor nas je ljudi, ki ga opazujemo. In če to pomnožimo z našimi razpoloženji, ki prav tako vplivajo, kako doživljamo situacijo, hitro ugotovimo, da je podob ene same samcate dogodivščine neskončno. Isto velja za poklice in vloge, ki jih prevzemamo v življenju.
Poglejmo na primer razvoj managementa v Sloveniji. V začetku devetdesetih sem ujela izjavo profesorja managementa, da »...so si slovenski direktorji čez noč nadeli ime manager, pri čemer jih večina med njimi niti ne ve, kaj management v resnici pomeni.« O tem sama takrat, ob zaključku diplome, nisem imela mnenja. Iz neznanega razloga pa sem si izjavo zapomnila. Nismo vedno to, kar pravimo ali mislimo, da smo.
Vrsto let kasneje lahko rečem, da imam o tem izoblikovano mnenje. Delo v poslovnem okolju mi je omogočilo, da mananagement kot poklic in stroko v zadnjem desetletju in pol opazujem z vidika velikega napredka, ki je bil narejen. Ko poslušam spoznanja vrhunskih mislecev managementa, ugotavljam, da se marsikaj od tega, o čemer govorijo, v slovenski praksi že dogaja.
Podobno se je v zadnjih letih razvijala lastniška funkcija. Nezaupnica, odstop ali menjava člana uprave so pred leti, ko je prihajalo do prvih tovrstnih dogodkov, sprožili senzacije, polnili medije in predvsem navdihovali pogovore med povsem navadnimi ljudmi, ki so zmajevali z glavami in si po svoje razlagali te še-včeraj-nepredstavljive ukrepe. Danes menjave članov uprav ali vodstva, razumemo kot naravni sestavni del upravljanja podjetij (izjema so primeri politično pogojenih menjav). Lastniška funkcija in njene aktivnosti so postale sestavni del našega vsakdana.
Kaj pa spremembe zaposlenih?! V čem smo se od začetka devetdesetih, ko smo stopili iz tržno-planskega gospodarstva v tržno ekonomijo, pa še globalno za povrh, spremenili kot zaposleni?! Ali med nami obstaja razumevanje tega, da zaposlenost ni več samoumevna, temveč v največji meri odvisna od naše sposobnosti, da prispevamo k osvajanju trga?
Podjetja in njihova vodstva so nam nekoč nudila zaposlitev, danes odgovorne organizacije skrbijo za zaposljivost. Na verjetnost zaposlitve mladega diplomanta ne vpliva več le doseženo najvišje povprečje ocen na fakulteti (seveda pa ne škodi!), vedno bolj pomembno postaja, kaj smo s tem znanjem sposobni ustvariti. Morda je del naše potrebne nove izkušnje v vlogi zaposlenega v 21. stoletju, da se na trgu storitev in delovne sile naučimo sprejemati tudi tveganje.
Mislim, da bi moral vsak zaposleni kar ponovno v šolo. Šolo raziskovanja, ki odkrije naše talente. Šolo, ki odkriva, kaj nas motivira in navdušuje, šolo, ki razkriva naše kompetence in nam pokaže katerim vrednotam sledimo.
Mogoče bi morali šolo obiskovati vsi skupaj: vodilni, da bodo znali iz svojih zaposlenih izvabljati talente, in tudi profesorji in učitelji, da jih bodo odkrivali in spodbujali pri najmlajših. Na mladih in vseh zaposlenih pa je, da se zavedajo edinstvenosti priložnosti, ki je ne gre zavrniti, ko je ponujena, to je možnost, da lahko razviješ svoj talent in s tem tudi sebe.
Ukvarjati se moramo z vsem, kar odpira misli za nova spoznja in prispeva k temu, da, kot pravi prof. dr. Ivan Svetlik s Fakultete za družbene vede, namesto intenzivnega dela začnemo opravljati pametno delo: »Ljudje so vedno iskali možnosti, kako bi delali manj, lažje, bolj zanimivo in da bi od tega imeli več. Vendar kaže, da je uresničevanje te možnosti v Sloveniji prepočasno.«
21. stoletje in inovativno voditeljstvo s seboj nosita potrebo po spreminjanju zaposlenih. Okolje spodbuja rast in razvoj posameznika v smeri ustvarjalnosti, podjetnosti in sooblikovanja voditeljstva.
V orkestrih najboljših podjetij 21. stoletja zvoke iz poslovnih instrumentov izvabljajo talentirani posamezniki. Ugotavljanje, v čem je vsak med nami najboljši, in negovanje mojststva obvladovanja svojega »inštrumenta«, je del domače naloge, ki jo morajo začeti opravljati vsi deležniki tega procesa.
Edita Kuhelj Krajnović, ekonomistka
Objavljeno v reviji Prepletanje, management za družbo, 2007. Izdajatelj: Združenje Manager.