Slovenija se je naučila managementa, razvija se lastniška funkcija in upravljanje s premoženje. Čas je, da se na novo naučimo biti zaposleni.
Rada ima primer različnega gledanja na isto stvar. Na primer dvodecilitrski kozarec, v katerem je deci vode. Tisti, ki pravi, da je kozarec na pol prazen, ima prav. Enako kot tisti, ki pravi, da je na pol poln. Iskanje, kaj je res, je torej v tem primeru očitno Sizifovo delo.
Kozarcev z vodo je v našem življenju mnogo. Vsak trenutek, doživljaj je možno videti na toliko načinov, kolikor nas je ljudi, ki ga opazujemo. In če to pomnožimo z našimi razpoloženji, ki prav tako vplivajo, kako doživljamo situacijo, hitro ugotovimo, da je podob ene same samcate dogodivščine neskončno.
Poglejmo na primer razvoj managementa v Sloveniji. V začetku devetdesetih sem ujela izjavo profesorja, da »...so si slovenski direktorji čez noč nadeli ime manager, pri čemer jih večina med njimi niti ne ve, kaj management v resnici pomeni.« O tem, sama takrat ob zaključku diplome, nisem imela mnenja. Iz neznanega razloga pa sem si izjavo zapomnila. Nismo vedno to, kar pravimo ali mislimo, da smo.
Vrsto let kasneje lahko rečem, da imam o tem izoblikovano mnenje. Priznam, da občudujem vrsto slovenskih direktorjev/voditeljev, za katere bi si upala dati roko v ogenj, da se lahko več kot kosajo v mednarodnem prostoru (na koncu koncev to kažejo rezultati in rast podjetij, ki jih vodijo, ter predvsem ljudje, ki so tem podjetjem predani). Če je bila takrat profesorjeva izjava na mestu, je verjetno danes smiselno sklepati, da je mananagement kot poklic in stroka v zadnjem desetletju in pol naredil velik razvojni korak.
Iz enako neznanega razloga so mi misli šinile na to profesorjevo izjavo, ko razmišljam o spremembah v vodstvih podjetij, ki so se začele dogajati pred nekaj leti in so povezane z izvajanjem lastniške funkcije. Nezaupnica, odstop ali menjava člana uprave je pred leti, ko je prihajalo do prvih tovrstnih dogodkov, sprožila senzacije, polnila medije in predvsem pogovore med povsem navadnimi ljudmi, ki so zmajevali z glavami in si po svoje razlagali te še-včeraj-nepredstavljive ukrepe. Danes menjave članov uprav ali vodstva, se zdi,
razumemo kot naravni sestavni del upravljanja podjetij (izjema so primeri politično pogojenih menjav). Lastniška funkcija in njene aktivnosti so postale sestavni del našega vsakdana.
Da se je spremenil trg in kupci, ni potrebno posebej razlagati, o tem ob malici kramljajo že naši otroci (pretiravam, priznam). Kaj pa spremembe zaposlenih? Kako smo se spremenili sami?! Kaj smo od začetka devetdesetih, ko smo stopili iz tržno-planskega gospodarstva v le tržno ekonomijo, pač še globalno za povrh, proaktivno spremenili sami? Smo sploh kdaj pomislili, da se z razvojem managementa in lastniške funkcije spreminja tudi vloga zaposlenega v podjetju? Da tudi zaposlneni začenja bolj neposredno prevzemati tveganja, povezana s poslovanjem na eni in financiranjem na drugi strani?! (aktivna in pasivna stran bilance...da o izkazu uspeha niti ne govorim....)
Tawnya, ki sem jo spoznala na Stanfordu leta 2003, mi je povedala, da je zaradi poka dot.com-ov brez službe ostalo sedem od njenih desetih prijateljev, ki živijo v San Franciscu ali Bay Area. Ko me je obiskala v Ljubljani, je povedala, da je sama osmi primer od desetih. Pri tem je poudarila: »I was not fired. I was laid off.« Nisem bila odpuščena, ker sem karkoli naredila narobe, temveč sem bila presežek. Podjetje pač ni uspelo realizirati poslov, za katere se je načrtovalo, da bodo financirali njeno plačo. Njena samozavest ni bila porušena, nasprotno; Tawnjya je bila polno zaposlena, kako bo zaključek ene zgodbe pretvorila v začetek nove, samostojne. Reci-piši, ko se mi je oglasila prihodnjič, je na njeni vizitki (ambiciozno) pisalo Skupina Lancaster.
Poudarek ali razlika med »biti odpuščen ali biti presežek« je pomemben. Tržne razmere je potrebno vzeti kot take. Kdor jih podcenjuje, mu trg slej ko prej izstavi račun, ki se je delal brez krčmarja. Če smo aktivno vključeni v enačbo, lahko prispevamo, da je enačba uravnotežena: da se naše delovno mesto ne pojavi med presežki, ki jih je potrebno odšteti.
Zaposlenost ni samoumevna, odvisna je od sposobnosti, da prispevamo k osvajanju trga. Morda je del naše potrebne nove izkušnje v vlogi zaposlenega v 21. stoletju, da se na trgu storitev in delovne sile naučimo tudi izgubljati.
Si upate tvegati, da izgubite? Če da, ste na pol poti, da se znate postaviti na lastne roke.
Edita Kuhelj Krajnović