Izvirno v izvornosti
»Če hočemo postati zares sodobni, moramo spoznati svojo lastno tradicijo«, pravi sloviti mehiški pesnik Octavio Paz. 20. stoletje je imelo povsem ambivalenten odnos do tradicije – po eni strani je snovalo svoj lasten napredek na njeni osnovi, po drugi strani pa je z avantgardno držo zanikovalo njeno vrednost. Kot kaže, pa se začetku 21. stoletju obeta, da širok spekter lastnih tradicij sprejme in tako na njihovi podlagi svojo lastno držo utemeljuje v svoji izvornosti. Ena od zanimivih priložnosti za plasiranje lastne izvirnosti v razsežnostih globalnega sveta!Vas muči sindrom mejne osebnosti?, nas je kot uvod v 21. stoletje poleti leta 2000 v Ljubljani pre- spraševala tretja edicija evropskega bienala sodobne umetnosti Manifesta 3. Ker je identiteta bolj kot nekaj stalnega predvsem work in progress, jo danes izgrajujemo in gradimo v živahnem utripu vzporednih procesov globalizacije in regionalizacije, v dinamični dialektiki univerzalnega kapitala in nacionalnimi, pokrajinskimi, etničnimi vrednotami. V ostmodernem vodilu »anything goes« se sicer ponuja širok spekter možnosti, kako graditi svojo podobo navzven.
Ker se prepihu med globalnimi in kulturnimi vrednotami ne da izogniti, se ponuja obetajoča možnost, da se presežke te napetosti vkalkulira v grajenje lastne identitete. Da nas ne bi hromel sindrom mejne osebnosti, je v tej avanturi potrebno uloviti tisto krhko ravnovesje med etnično oz. kulturno tradicijo ter zavezo transnacionalnemu nizu vrednot na drugi strani. Podjetje Riko to rešitev poimenuje kot koncept korenin in kril.
Ravno zaradi zaveze globalnim pravilom igre je svojo lastno izvornost izbralo za življenjski sok svoji vitalni rasti v globalno prihodnost. Iz svojega izvornega okolja je namreč posvojilo več kot 500 letno – tradicijo obdelovanja in oblikovanja lesa ter lik Ribničana Urbana, ki se je z delavno etiko in delavnimi vrednotami razvil v podjetnika in izvoznika, celo v brand managerja (malo za šalo, bolj pa zares – katera blagovna znamka je starejša več kot 500 let?!!) uporabil za izhodišče svoje globalne identitete.
Ker iz najboljšega, kar premore tradicija, črpa globalne navdihe preizkušene modrosti in ker mu prav ikonografija lastne izvornosti omogoča identiteto ter s tem tudi edinstvenost blagovne znamke, se ji je poklonil v Škrabčevi domačiji, svojemu
»company museumu«, ki jo je postavil tudi za temeljni komunikacijski filter svojih vrednot. Ta spomenik lokalni tradiciji, ki kot tak pooseblja dialog med vrednostjo lokalnega izročila in razsežnostim globalnih vizij, izpričuje spoznanje, da je pripadnost izvornemu mikrookolju (lokalnemu, regionalnemu, etničnemu) obetajoča za samozavestno vključevanje v makrookolje (kontinentalno, globalno).
Tudi zaradi tega sporočila si je domačija prislužila laskavo nominacijo za naziv Evropski muzej leta 2004. Prej omenjena Manifesta je postavila še eno zanimivo ultimo: Ne sprašuj, kaj lahko Evropa stori zate; vprašaj, kaj lahko ti storiš za Evropo! Eden od možnih prispevkov je torej tudi to, da s svojo lastno (lokalno, regionalno, nacionalno) identiteto slavimo razkošje pestrosti, mnogoterosti, različnosti Evrope v globalnem svetu.
Nevrolog Oliver Sachs pravi, da je vsak normalen človek tisti, ki zna povedati svojo zgodbo. To pomeni, da se zaveda, od kod prihaja, ima svojo preteklost, je umeščen v čas. Spominja se svojega življenja in vsega, kar se je naučil, ima pa tudi svojo sedanjost … v smislu identitete… in prihodnost, v smislu načrtov, ki bi jih rad uresničil. Vitalno razmerje izvornost – identiteta – vizija vse bolj postaja tvorni element za globalno svetovljanstvo, ki smo mu vse bolj zavezani. Da ne utapljamo svoje lastne izvirnosti v unificiranem svetu ter ne izgubljamo svoje lastne identitete in prepoznavnosti v svoji rasti in bliskovitem razvoju, po katerem stremimo!
Polona Lovšin, Riko
Prispevek je objavljen v reviji PR2, logaritmi odnosov z javnostmi, december 2007. Izdajatelj: PRSS, Slovensko društvo za odnose z javnostmi.
« Nazaj