Mediade

So dobronamerne pobude nezaželjene?!

Razmišljal sem o pobudah. Dokaj pogosto berem o takih in drugačnih pobudah, ki bi dvignile kvaliteto življenja v naši lokalni skupnosti. Skoraj nikoli pa ne berem o njihovi realizaciji. Zakaj je temu tako? Pobuda je neke vrste invencija, torej ideja o inovativni rešitvi (invencija je predstopnja inovacije). Kot taka je sama po sebi vrednost in če nekdo nekaj podari skupnosti, ker želi, da bi vsi imeli nekaj od tega, zakaj so te ideje prej sprejete kot grožnje in ne kot neprecenljiva pomoč?

Danes se veliko govori o inovativnih okoljih. EU vlaga ogromne denarje v razvoj okolij in partnerstev, v katerih naj bi se rojevale invencije in posledično inovacije. Gospodarske družbe, ki hočejo tudi jutri konkurirati hitremu razvojnemu in tehnološkemu napredku tudi vlagajo ogromno denarja. Ne vlagajo samo v tehnologijo temveč v kadre, ustvarjalne sredine, okolja in procese, ki naj bi skušali čim več potegniti iz sodelujočih v smislu novih, inovativnih idej.

Toda to je bil opis kako razmišlja EU, ki se primerja in bori z ZDA in Azijo na globalni ravni. Tako razmišljajo tudi podjetja, ki vedo da skoraj ni več nacionalnih in regionalnih trgov, je samo še globalni trg. In kako razmišlja javni sektor? Lahko nanizam nekaj  lastnih izkušenj.

Založba Goga je v zadnjih treh letih postala nacionalna valilnica mladih literarnih talentov številka ena. Ne samo, da so vsi hvalili nekatera izdana dela mladih avtorjev (N. Gazvoda, S. Hrastelj, M. Brulc, S. Pregelj), dela teh avtorjev so oz. še kar po tekočem traku prejemajo nominacije in nagrade na nacionalni ravni. Nagrade so kolikor toliko objektivni kriterij, kar je pri ustvarjalni dejavnosti običajno zelo izmuzljiva kategorija.

Po drugi strani je Založba Goga lokalna (tudi regionalna) založniška sredina, ki ni blizu hodnikom in pisarnam, kjer se določajo prioritete nacionalne kulturne politike. Tako Založba Goga nikoli ne dobi dovolj dobrih ocen na razpisih (običajno nekaj zmanjka, kar imajo oz. dosegajo založniki v prestolnici brez težav) in posledično ne dovolj denarja za realizacijo zastavljenih programov. In če se zgodi, da se kulturna politika odloči, da bo ocenjevala program založbe po posameznih prijavljenih naslovih, potem sploh nimaš več realnih možnosti za obstanek. Ker neznan, mlad avtor pač ne more priti čez referenčno-strokovne kriterije običajnih razpisov.

Tako se brez sprememb ohranja obstoječe stanje: denar dobijo vnaprej znane založbe, ki si ob velikih denarjih lahko privoščijo znana (in posledično po honorarjih draga) avtorska imena, ki so povšeči strokovnim komisijam. In kje je tu spodbujanje novih pristopov, novih imen? Na (Gogino) žalost tak pristop ni spodbujan in zaželen. Tudi kulturna politika so vrtički in nov vrtiček pomeni zmanjšanje obstoječih.

Zakaj zmanjševati pridobljeno? Izdati prvenec mladega avtorja brez referenc je kot poslati na trg nov produkt. Prvenec ima samo svoje kvalitete, brez zgodovine, brez utečene »blagovne znamke« (beri imena avtorja) itd. Če knjiga uspe, je to zaradi nadpovprečno boljših lastnosti kot jih imajo primerljivi izdelki.

Zato trdim, da smo v Založbi Goga nehote ustvarili inovativno kulturno okolje (po receptu, ki ni ponovljiv). Žalostno je, da tega rezultata nihče ne vidi oz. se tudi noče z njim pohvaliti, četudi so ga pomagali soustvarjati s svojimi sredstvi (lokalna skupnost, Min. za kulturo). Ena redkih izjem v mojih kulturno-managerskih izkušnjah, ki odstopa od splošnega stanja, 

je bil podpis pogodbe med Mestno občino Novo mesto in Založbo Goga o izvajanju projekta Knjigarna Goga. Takrat je celo Ministrstvo za kulturo prepoznalo dogodek kot dobrodošlo podporo pred pol leta začetemu programu oživljanja knjigarn. Čeprav Ministrstvo za kulturo ni imelo nič skupnega z uspešnim zagonom Knjigarne in njenim delovanjem v prvih treh letih po odprtju nismo imeli nič proti, da so si vzeli kos zaslug. Oni so tedaj s sodelovanjem na slovesnem podpisu pogodbe promovirali program, iz katerega Založba Goga še vedno dobiva del sredstev, ki zagotavljajo delovanje Knjigarne Goga.

Zelo zanimiv je tudi primer moje pobude za spremembo koncepta Mestnega potniškega prometa (MPP), ki sem jo leta 2004 predal Mestni občini Novo mesto kot svetniško pobudo. Izhodišče je bilo dejstvo, da smo za vse manj učinkovit projekt plačevali iz leta v leto več. Ker sem menil, da ima pobuda več možnosti, če preveč ne pritiskam, sem potrpežljivo čakal kako se bo odvijala zgodba z mojo pobudo.

Leta 2006 je postalo vprašanje MPP ponovno zelo aktualno zaradi izteka koncesijske pogodbe. Kar nekaj svetnikov se je ob ponovni obravnavi te tematike spomnilo moje pobude izpred dveh let in so se spraševali zakaj se ni nič spremenilo oz. kaj se je zgodilo z mojo pobudo. Usoda le te je bila zelo zanimiva, kar pa sem bolj ali manj zvedel naknadno. Znotraj občinske uprave so po kakšnem letu od oddaje moje pobude (ki je bila idejne narave) pripravili primerjalno analizo treh konceptov nadaljnjega razvoja MPP.

Nekdo se je zelo potrudil, da je v moji pobudi, ki naj bi služila zgolj kot idejni razmislek in osnovo za izgradnjo alternativnega koncepta,  našel več negativnosti in pobudi dodal oceno ogromnega investicijskega stroška, tako da je potem brez težav lahko dokazal, da je pobuda vrednostno in vsebinsko neprimerna ter (kako predvidljivo) opredelil dotedanji koncept z nekaj kozmetičnimi izboljšavami kot najboljši.

In tako davkoplačevalci (preko občinskega proračuna) še vedno plačamo vsakemu potniku za prevožen kilometer na avtobusu MPP več kot stane prevoženi kilometer, če se peljete s taksijem (poleg tega pa potnik plača še vrednost avtobusne karte ali mesečne vozovnice iz lastnega žepa).

Trenutno je v igri (beri obravnavi oz. zavračanju) še ena moja pobuda. Ker sem prepričan, da ima več možnosti, če je ne navajam, jo bom zamolčal. Pozivam pa somišljenike, ki verjamete v možnost izboljšanja naše kvalitete bivanja v lokalnem okolju, da držite pesti.

Vsekakor naj živi inovativnost. Samo, da se nič ne spremeni.
 
Gregor Macedoni, Novo mesto

 
Objavljeno v časopisu Park, letnik 10, št. 9, junij 2007

 « Nazaj