Mediade

O VNOVIČNEM IZUMLJANJU KOLESA, podjetništvu, kolesarstvu in drugih življenjsko pomembnih stvareh

Henri Desgrange, urednik francoske športnega časopisa Auto Velo (danes se mu reče L'Equipe), je nekje na začetku prejšnjega stoletja začel verjeti, da lahko dvokolo spremeni svet. Kolesarji so bili zanj »nezavedni glasniki napredka« in »emblematične figure modernosti«. Dajali so pozitivni zgled vztrajnosti in discipline. Z izjemnimi napori so segali čez čas in prostor ter prestavljali meje človeških zmožnosti.

Leta 1902 je Desgrange prvič priredil Tour de France in s tem naredil izjemno poslovno potezo. Neznani časopis z neznatno naklado je v kratkem času postal vodilni francoski športni dnevnik. Dirka Tour de France je postala in ostala največja vsakoletna športna prireditev na svetu in obenem poligon, kjer je nastalo kar nekaj inovativnih kombinacij posla in športa.

Zaradi kolesarjenja imamo prihodnost
Ni dvoma, da je bil Desgrange zelo uspešen podjetnik. Ampak da bi kolo spremenilo svet? Ena od glavnih silnic, ki v  moderni zavesti spreminja svet, je  
podjetništvo. V definicijah podjetništva so najpogosteje omenjani pojmi kot so kreativna destrukcija, inovacija in uvajanje novega. Le kaj ima kolo s tem, če odmislimo, da gre za podjetniški izdelek par excellence? Zgodbe o podjetniških junakih, kot sta Shozaburo Shimano (bržkone o prestavah shimano ni potrebno izgubljati besed) ali oče izvrstne znamke dirkalnih koles Giovanni Pinarello, so nadvse zanimive: na nek način so tipične, pa vendar drugačne od tistih, ki jih najbolj pogosto prinašajo mediji.

Ampak bolj zanimivo je, da je Henri Desgrange v vrtenju pedal uspel prebrati nekaj več. Verjel je, da lahko kolesarjenje pripelje do družbene preobrazbe in je s tem nosilec Dobrega. Na začetku prejšnjega stoletja takšno prepričanje ni bilo nič nenavadnega. »Ko vidim odraslega človeka na kolesu, še verjamem, da ima človeška rasa prihodnost,« je zapisal angleški pisatelj Herbert George Wells, avtor romanov Vojna svetov in Časovni stroj. Simbolno moč kolesa so dobro zaznali tudi socialno kritični misleci tako na začetku prejšnjega kot tega stoletja, a na svoj, družbenokritični način. Njihovo branje: enolično obračanje pedal simbolizira repetitivno naravo industrijske proizvodnje.

»To sem si izmislil med vožnjo s kolesom.«
Simbolno moč kolo zagotovo ima. In ne le te. Bržkone niste vedeli, ampak kolo sodi med najučinkovitejše stroje, kar jih poznamo. Če bi avtomobilski motorji imeli tak izkoristek energije, kot ga doseže soliden kolesar, bi z litrom goriva prevozili več kot 1200 kilometrov. Pa vendar je potratni avtomobil postal »stroj, ki je spremenil svet«, ne skromno in okolju prijazno dvokolo.

Še ena moč: včasih kolo posredno pripelje do pomembnih odločitev in prelomnih odkritij. »To sem si izmislil med vožnjo s kolesom,« je rekel Albert Einstein za posebno teorijo relativnosti. V zadnjem času je kolesarjenje postalo übercool in marsikateri manager je že povedal, da med vrtenjem pedal premleva nove poslovne poteze. Ampak pošteno povedano, samo po sebi kolesarjenje ni ravno inventivno. Res pa prav to enolično vrtenje pedal, ta repetitivnost, nad katero so tako zgroženi čuteči družboslovci, deluje naravnost osvobajajoče v času, preveč nasičenem z novostmi.

Kolesar je kot obrtnik stare dobe. Zanj vrednota ni bila inovacija, pač pa ideal popolnega izdelka. Na kolesu si ne želiš, da bi si izmislil kaj usodno novega, le da bi izbrusil tehniko. Gibi so avtomatični, vsa pozornost je ob tem usmerjena v to, da bi ujel pravi ritem, da bi bila drža čim bolj aerodinamična, da bi naredil 360-stopinjski obrat čim bolj pravilno. Kot kakšen star mizar, ki dela mizo po vedno enakem načrtu, a z željo, da bi se izdelek približal božanskemu vzorcu.

Vzporednic med poslom in športom je vedno bilo precej. Tudi kolesarstvo in sodobno podjetništvo nista čisto brez podobnosti. V prizadevanjih, da bi dvignili raven kakovosti in učinkovitosti, bi lahko našli pri obeh vrstah početja stične točke. Najbolj blizu pa si prideta skupaj v zagnanosti, v brezmejni predanosti, ki odlikuje tako vrhunske kolesarje kot podjetnike. 

Kaj je predanost? 13. julija 1967 je britanski šampion Tom Simpson ob vzponu na legendarno  golo goro vetrov Mt. Ventoux omahnil in umrl. Epizoda se je za vedno zapisala v kolesarsko zgodovino – tudi kot prvo resno opozorilo o škodljivosti poživil. Prav tako je prišel v zgodovino prolog te tragedije in ta nima zveze z nesrečnim vzrokom smrti: Simpson je prvič omahnil že nekaj sto metrov prej. A namesto da bi odnehal, se je s pomočjo gledalcev pobral, sedel nazaj na kolo in odkolesaril v smrt. Legenda pravi, da so bile njegove zadnje besede: »Put me back on bike.«

Ste tudi vi tako predani svojemu delu?

Kolesarji smo resni ljudje. Če vprašate pravega kolesarja, ali kolo lahko spremeni svet, vam bo zelo verjetno odvrnil naslednje: prvič, da tega ne ve, in drugič, da mu ni mar. Zelo verjetno drži tudi, da je kolo spremenilo njega. Le malo športov je tako povezanih s trpljenjem in bolečino kot kolesarjenje. Pot do dobre forme zahteva kri, pot in solze. In če rečemo, da gre za kubične metre potu, to ni pesniško pretiravanje, pač pa golo fizikalno dejstvo. Pot do forme pomeni pogosto, da močno povečamo svojo zmožnost absorbcije kisika. To je sprememba na ravni celične presnove. Mislite, da je po tako globoki, tako temeljiti spremembi organizma na ravni posameznih celic kolesar še ista osebnost kot je bil prej? Morda res nismo znova izumili kolesa, prišlo pa je do temeljite preobrazbe, do vnovične invencije nas samih. A ne pripisujmo si za to preveč zaslug. Kolo je (znova) izumilo nas.

Robert Mulej,
urednik revij SEE Business in Slovenian Business Report.



 « Nazaj