Mediade

Nosilec ni pomemben, štejejo samo ideje

Matjaž Čadež sodi med tiste podjetnike, ki so si upali zelo hitro pogledati prek meja svoje domovine. Družba Halcom, ki jo vodi od njene ustanovitve, je postala zlata gazela leta 2003 in še naprej raste. Trdi, da naziv gazela zaslužijo le podjetja, katerih glavni namen ni bogatenje posameznikov, ampak širše družbe.
 
Sam to izkazuje najprej z izjemnim odnosom do zaposlenih, s katerim si je Halcom prislužil tudi naziv najboljši zaposlovalec med srednje velikimi podjetji na Zlati niti 2007, družbeno dejaven pa je tudi izven podjetja. Med drugim je sodeloval v Pogovorih za prihodnost Slovenije, ki jih je od leta 2003 do 2005 vodil takratni predsednik republike, dr. Janez Drnovšek, lani pa je ob ustanovitvi sprejel predsedovanje strateško-posvetovalnemu organu Svet gazel in v razumevanje te dinamične kategorije gospodarstva prispeval vodilo, da ni vsaka rast pozitivna, pač pa lahko pravo gazelo določa le trajnostno naravnana rast. Izhodišče najinega pogovora je bilo, kako iz Slovenije narediti gazelo.
 
Gospod Čadež, je po vašem mnenju takšen cilj sploh uresničljiv, oziroma, če vprašam nekoliko provokativno – ali ni za Slovenijo nekoliko 'previsok'?

Absolutno se mi zdi uresničljiv – in kjer je volja, je tudi pot. Slovenci smo že velikokrat dokazali, da znamo biti najboljši, in zakaj ne bi pokazali, da smo lahko tudi kot država najboljši? Ena od prednosti, ki jo sicer vsi razumejo kot pomanjkljivost, je, da smo majhni. V majhni družbi namreč lahko hitreje prideš do rezultatov. Ambiciozni lahko potegnejo za seboj tudi druge, in če je ideja na mestu, jo kmalu sprejmejo vsi tisti, ki želijo doseči nekaj več. Ljudje smo po naravi nagnjeni k temu, da radi prispevamo, če smo pozvani k dejanjem, le najti moramo ustrezne motive, da v tem tudi uživamo.

Kaj to pomeni za Slovenijo?

Predvsem moramo prodreti ven, na tuje trge, in se uveljaviti globalno. Slovenija ne more postati gazela, če mi ne nastopamo v tujini, od tega ne odstopam, ne moramo biti sami sebi zadostni. Miselnost tistih, ki želijo uspeti, je za zdaj še preveč osredotočena le na ustvarjanje monopola doma, in ta monopol je seveda premajhen, da bi zadostil pravim podjetniškim apetitom. Večina pa žal ni toliko pogumna, da bi šla v tujino. Zato moramo Slovenci spodbujati tista podjetja, ki že nastopajo v tujini, in tista, ki si tam šele utirajo pot, sicer ne bomo uspeli, to je ena od pomembnih stvari.
 
Kdo je lahko pobudnik te ideje in kdo motor? Je to lahko ena in ista oseba/organizacija? Komu bi bilo najbolj v interesu, da se sprejme nek pozitiven, vizionarski program za razvoj Slovenije?

Če začnem s civilno družbo, tu ne vidim pravega vzvoda. Civilno družbo namreč razumem kot pobudnika za bolj dostojno življenje ljudi v Sloveniji in iz tega zornega kota ne verjamem, da lahko koncept civilne družbe kaj doprinese k prodoru Slovenije v tujino. Potem je tu politika. Ciljna skupina, odjemalci politike so njihovi volivci, in če je temu tako, potem tudi politika nima zares močnih interesov iti ven, ker se prvenstveno osredotoča na zadovoljevanje interesov svojih volivcev – doma. Se pravi, da lahko pobuda, da se Slovenija odpre, pride le iz gospodarstva. Gospodarstvo pa lahko vpliva na politiko tako, da od nje zahteva vzpostavitev nekega delovnega telesa, ki ga financira državni proračun, in da državi naloži tudi bistveno večje naloge, kar se tiče naših diplomacij v tujini. Na področju diplomacije pri pomoči gospodarstvu imamo namreč še noro velike rezerve.

Ali lahko pobudo za nastanek takšnega razvojnega programa potemtakem prevzame gibanje Gazela?

Poimensko težko rečem. Gazela je zagotovo dobro gibanje, nisem pa prepričan, če je med gazelami zadosti predstavnikov modrosti. V osnovi so to mlada podjetja in mladi ljudje, ki še niso v celoti izpolnili svojih ambicij. Mislim, da je pomembno, da ključni motor takšne pobude predstavljajo ljudje z izkušnjami, ljudje, ki nimajo več potrebe po samodokazovanju ali napihovanju lastnega ega in jim je v interesu le dobrobit države, celotne družbe.

Kako si torej predstavljate proces oblikovanja razvojnega programa Slovenije, ki naj iz naše države naredi gazelo?

Mislim, da bi morali oblikovati delovno telo, v katerem ne smejo prevladovati posamični interesi, pač pa modrost in poštenost. Voditi ga mora en in edini cilj, da bi Slovenci dosegli nekaj več. V tem krogu vidim ljudi, ki so v življenju že nekaj dosegli in ki poskušajo ustvariti pozitivno klimo. Ljudi, ki so ne glede na politično pripadnost sposobni zavzeti nevtralno držo v prid skupnemu cilju. Seveda bi morale biti enakovredno zastopane vse politične stranke, prav zato, da se vnaprej nevtralizira morebitno politično žongliranje. V tej skupini pa vidim tudi nekaj uglednih tujih razumnikov, v Sloveniji namreč manjka vetra, strahotno manjka vetra.

To je verjetno težko izpeljati, ampak ob močni politični podpori ključnih igralcev je to možno. Začeti je treba v manjši skupini in idejo že toliko razviti, da so cilji in namen jasno postavljeni, preden pride v javnost. Slovenci imamo namreč ne preveč zavidanja vredno lastnost, in sicer, da je se vsako idejo v kali zaduši. Švedi so na primer v tem povsem drugačni. Če ima nekdo idejo, bodo vsi prisotni razmišljali o tem, kako to idejo razviti in nadgraditi. Zato je ključno, da se ideja o razvojnem potencialu Slovenije najprej dobro opredeli, potem pa jo je treba razširiti kot skupno idejo, da se z njo ne bodo mogli kititi niti posamezniki niti posamezne organizacije ali politične stranke.

Zanimivo, da v tej skupini vidite tudi tujce. Ne bi zmogli sami?

Ne gre za to, da ne bi zmogli sami, sami ogromno znamo, vendar nam pogled od zunaj ponudi ogledalo, razširi obzorje in tako tisto, kar zmoremo, samo še obogatimo. To imenujem veter, pogled nekoga, ki živi v neki drugi družbi in z razdalje vidi prednosti in pomanjkljivosti druge družbe. Tak pogled je potreben in neverjetno dragocen. V Halcomu, na primer, imamo v upravnem odboru nekoga, ki ni zaposlen v Halcomu. On objektivizira naša stališča. Na kolegijih nam gre včasih prav na živce, ampak ga nujno potrebujemo, ker nam odpira oči tam, kjer mi česa nočemo videti.

Pa se Slovenci znamo povezovati, sodelovati? Z drugimi besedami, smo sposobni stopiti skupaj in nekaj narediti?

Ravno to! Slovenski trg je majhen in podjetja, ki delujejo pretežno na tem trgu, se zelo težko povezujejo, saj je vsako podjetje potencialno obenem tvoj konkurent. V tujini pa je trg ogromen in tam je povezovanje nujno potrebno, predvsem pa dobrodošlo, saj je stopiti ven težko, zelo težko, in prvi koraki so naporni. Na žalost se znotraj Slovenije zapiramo, ko pridemo ven iz Slovenije, pa raje kot s Slovenci čim več sodelujemo s tujci. In ravno tu bi se morali tesneje povezati in nastopati kot eno, saj je mednarodna konkurenca neizprosna in uspevajo le najboljši. V tem pogledu moramo slovensko miselnost spremeniti. Poglejte samo, kako so se po JV Evropi širile avstrijske banke. Povsod, kamor so prišle, so sodelovale s svojimi podjetji in si tako medsebojno pomagale. S tem so ogromno doprinesli k celotnemu domačemu gospodarstvu, ker so bili uspešnejši vsi. Tu imamo Slovenci nesporno še velike rezerve.

Kje vidite ključne konkurenčne prednosti, na katerih bi lahko temeljil razvoj Slovenije?

Zelo veliko gazel v Sloveniji izhaja iz informacijske tehnologije, ampak bilo bi preveč preprosto reči, da moramo vsi Slovenci razvijati softver. Koristno bi bilo, če bi na državnem nivoju naredili pregled, s čim se ukvarjajo dolgoročno uspešna podjetja. Tako bi dobili področja, kjer smo bili Slovenci v zadnjih dvajsetih letih uspešnejši, in bi se lahko objektivneje odločili, v kaj se bolj usmeriti, katere panoge bolj podpreti. Če analiza pokaže, da smo na nekem področju že nekaj ustvarili in imamo v svetu že neko pozicijo, zakaj ne bi tega spodbujali naprej?

Kaj pa naravne danosti dežele, ki vodijo v razvoj turizma, ekološkega kmetijstva ali izkoriščanje geostrateških prednosti?

Kmetijstvo kot tako ne, zagotovo pa turizem in v povezavi z njim tudi nekaj specializiranega kmetijstva. Imamo idealne možnosti za razvoj nemnožičnega turizma, turizma doživetij, ki mora biti unikaten. Slovenija ima ogromno edinstvenih stvari, ki jih lahko ponudi. Večina ljudi po svetu živi v velikih mestih, in ti si želijo in znajo ceniti mir, ki jim ga drugod težko ponudijo. Slovenija je hkrati odlična izhodiščna točka za severno Italijo, za Trst, Benetke ali Firence.  
 
Različne vrste turizma bi se morale med seboj povezovati, saj je zgrešeno mišljenje, da se obisk zmanjša, če se v vasi pojavi še ena gostilna. Ravno nasprotno, večja kot je ponudba, več ljudi bo prišlo k nam, več turistov nas bo našlo. Če gradimo takšen turizem, potem gradimo turizem, ki je slovenski duši blizu, turizem z dušo, ki gradi na ustvarjanju odnosov. Poleg tega ne smemo pozabiti, da je turizem panoga, ki za seboj potegne tudi ogromno drugih področij, od prehrambne industrije, na primer, umetniških izdelkov in spominkov, do transporta in drugih storitev. In kar naenkrat zaposlite ogromen del prebivalstva v relativno profitnih, dobro plačanih poslih in storitvah.
 
Če Slovenijo primerjamo z gazelo, mora kot vsako uspešno podjetje poskrbeti tudi za svoje 'zaposlene', torej državljane. Kako lahko državljane navdušimo, da bodo prispevali k cilju, da Slovenija postane gazela?

Najprej je treba povedati, da je Slovenija danes Indija Koromandija in da se tega večina Slovencev ne zaveda. Individualna lastnina postaja močnejša kot javno dobro. In to je, recimo, ena stvar, ki jo moramo nedvomno spremeniti v korist javno dobrega. Da bodo v Sloveniji ljudje radi delali, tukaj veliko motivov ne potrebujemo, saj Slovenci že tako radi ostajajo v Sloveniji, ker se tu res dobro živi. Drugo pa je, kako zagotoviti, da bodo ljudje (želeli) delati še bolje. Boljše življenje tu ne more biti pravi motiv. Prava smer je, da ljudem omogočimo, da v nečem postanejo junaki. Povezovati moramo različne akcije, pobude, dejavnosti in združenja in tako dejavnim ljudem omogočiti zadoščenje. To, da prispevaš, mora postati vrednota, tisti, ki prispeva, pa junak.

Ampak najbrž bi v razvojnem programu morali obravnavati tudi področja, ki so prvenstveno bolj usmerjena na 'dom', recimo izobraževanje, šolstvo, zdravstvo …?

Zdravstvo bi bilo zagotovo lahko boljše, ampak zdravstvene oskrbe bomo imeli samo toliko, kolikor denarja bomo zanjo namenili, nič več in nič manj. Če bomo slabše delali, bo zdravstvena oskrba slabša, če bomo boljše delali bo zdravstvena oskrba boljša. Zagotovo lahko zdravstvo racionaliziramo, izboljšamo, ga naredimo bolj transparentnega, ampak da bi to sodilo med prvenstvene razvojne naloge Slovenije, to se mi ne zdi modro.
 
Kar se pa tiče šolanja, izobraževanja, tu pa je treba narediti korenite posege. Najprej moramo začeti negovati ustvarjalnost, tega v Sloveniji ni. Pri nas so šole izrazito pasivne, in to ni tisto, kar bo Sloveniji prineslo preboj. Posledica tega je, da imamo ogromno doktorjev, ki pa s svojimi doktorati niso ničesar novega ustvarili. Doktor mora ustvariti bistveno dodano vrednost. Moramo vzgajati ustvarjalne ljudi. To pa dejansko zahteva tudi nov tip profesorjev, drugačen način odnosa učiteljev do učencev in zelo drugačen odnos družbe do tega poklica. V našem šolanju moramo bistveno več vložiti v razumevanje medčloveških odnosov in sodelovanje in spodbujati timsko delo, saj se ustvarjalnost v timu izjemno dvigne in so kar naenkrat lahko vsi kreativni in vsak nekaj doprinese. Za takšen pristop pa potrebujete učitelje in profesorje, ki ljubijo svoj poklic in v njem uživajo.

Predpostavimo: ta delovna skupina se vzpostavi, nastane nek program razvoja Slovenije za naslednjih petnajst, dvajset let … kakšno vlogo naj bi v tem procesu imeli komunikatorji oz. mediji?

Zelo veliko. Mislim, da brez komuniciranja, še zlasti brez medijev, stvar sploh ne more uspeti. Pozitivna ideja se mora širiti. Zato so mi tako všeč gibanja, kot so Gazela, Zlata nit itd., saj komunicirajo pozitivne podjetniške vrednote in trajnostno rast. Negativno sem bil presenečen, da gazel v Delu niti omenili niso, čeprav gre za neke vrste slovenski podjetniški oskar. To zavist moramo premagati. Pri razvojnem programu Slovenije ne sme biti prostora za zavist in delne interese, sodelovati moramo vsi, biti pri tem enakopravni, pa bomo vsi imeli veliko od tega.

Nosilec ni pomemben, samo ideje so pomembne.


Polona Pibernik, Mediade
 


 « Nazaj