Mediade

Socialna blaginja ni nujno strošek

Prepustim se naključju in polistam po straneh Prepletanja 02. Zanimivo, oko se mi ustavi na poudarku iz članka Maje Vojnovič: »Nepridobitne prostovoljne organizacije z angažiranjem prostovoljnega dela in prispevkov posameznikov in podjetij mobilizirajo latentne socialne vire, ki jih javni sektor ne more«.

Zanimivo zato, ker sem o tem zelo veliko razmišljala že v času nastajanja revije. Kako zelo je neizkoriščena moč človeške družbe in kako silna je človeška motivacija. In to ne samo na področju javnih dobrin. Pomislite na speči človeški potencial v podjetjih. Bomo kdaj razvili orodje HRM, ki bo vsaj približno enako učinkovito izvabljalo iz ljudi vse njihove sposobnosti, navdih, predvsem pa neskončno in nesebično zavzetost?

Verjamem, da si mislite, da primerjam jabolka in hruške, ampak poglejmo za kako generacijo še malo v prihodnost. Si lahko predstavljate podjetja, v katerih se zaposleni sami organizirajo tako, da so najbolj učinkoviti in uspešni brez formalnih organizacijskih struktur, oziroma z zelo ohlapnimi in prilagodljivimi? Kjer motivacijo za svoj ustvarjalni potencial črpajo iz »lahko«, »hočem« in »želim si«, ne pa iz »moram«. In kjer se dobrine prosto pretakajo s področij preobilja na področja pomanjkanja. Brez izjem. Nekako tako kot toplota vedno prehaja s toplejšega na hladnejše telo.

Jaz si jih lahko, saj sem prepričana, da si ljudje želimo opravljati delo, ki je smiselno, ki smo mu kos, ki nas veseli in se poleg tega tudi zabavati brez strahu, da bi v neskončni in nesmiselni dirki za »več in še več« pregoreli.

Idealistično? Utopično? Nesmiselno? Morda. A morda tudi neka skrajna oblika družbenega blagostanja, v katero nas bo prisilila tempirana bomba, ki mu (še) pravimo Modri planet.


Odsev: Polona Pibernik, Mediade
izvršna urednica in članica uredniškega sveta Prepletanj



 « Nazaj