Mediade

Delavec, zaposleni, partner?

Ne glede na to, kako siti smo povesti o polžu in jari kači, ki jo okrog krize spleta večina medijev, pa celotna zadeva vendarle odseva tudi svetlo stran dogajanja. Spremembe, ki so se napovedovale in se jih je dalo čutiti, so se namreč začele odvijati hitreje kot bi to lahko pričakovali v normalnih razmerah. Zaradi tega mi je blizu stališče nekega partnerja, ki je dejal, da je kriza dejansko že za nami.

Če krizo razumemo kot krizo vrednot, to v resnici drži. »Pa povejte to vsem tistim tisočim delavcem, ki so ostali brez dela in vsem tistim tisočim, ki se jim utegnejo pridružiti«, mi utegne kdo oporekati. Res je, pametovati na papirju je sila enostavna reč. A vendar je prav, da si nalijemo čistega vina. Da se narava dela spreminja je že konec prejšnjega tisočletja opozarjal Jeremy Rifkin, ki je zaradi posledic informacijske revolucije, ki jo živimo, predvidel podobno radikalno zmanjšanje delovnih mest, kot se je zgodilo ob prehodu v industrijsko revolucijo. Klasičnih produkcijskih delovnih mest bo vse manj, količinska potreba po takoimenovanih delavcih znanja pa temu ne bo sledila premosorazmerno. 


Kriza gor ali dol, delo, zaposljivost, predvsem pa zaposleni se spreminjajo in se morajo spremeniti. Prezgodaj je govoriti o zanesljivih smereh razvoja, nekaj smernic pa se že nekaj časa izkazuje. Najprej se odpira prostor za nove oblike samoorganizacije družbe in vznik socialne ekonomije, ki na izviren način aktivira civilno iniciativo. Primer? Morda zame res v tem trenutku ni redne zaposlitve, zato pa moja starejša soseda potrebuje spremstvo na mesečnih obiskih zdravnika, v zameno za to pa bo moja družina dobila nove volnene puloverje.

Res je, smrdi (ali diši?) po nazadovanju, blagovni menjavi, a v resnici so se tovrstne iniciative že začele dogajati. Ljudje smo nagnjeni k temu, da stopimo skupaj, ko nam je najtežje. V Angliji, na primer, zasledujejo krepitev tako imenovanih kooperativ v katerih se združujejo podjetja ali posamezniki, ki delijo podobne vrednote in čigar cilj ni večanje donosnosti za lastnike, pač pa ustvarjanje vrednosti za člane. V resnici, pod črto, gre za to, da so začeli vznikati novi poslovni modeli, ki se odločno postavljajo ob bok klasičnemu kapitalističnemu načinu razmišljanja. Kateri bo prevladal, bo seveda pokazal čas, res pa je, da delo in način naše zaposljivosti zagotovo ne bosta več taka, kot smo ju navajeni.

Da je temu tako potrjujejo tudi premiki, ki jih je moč opaziti med zaposlenimi, ki so začeli zavestno odklanjati tradicionalno vlogo zaposlenega, ki v organizacijo prej ko ne vstopa v podrejenem položaju. Sodobni zaposleni ne želi biti več zaposleni, ne počuti se delavca, pač pa partnerja. Je satelit podjetja, ki prinaša sebi lastne kompetence in talente ali kot pravi Charles Handy, je lahko bolha, ki po eni strani vznemirja okostenele mastodonte ali slone, kot imenuje tradicionalna gigantska podjetja in jih po drugi strani poživlja, napaja s svežo krvjo.

Vse to zagotovo drži, a vendarle drži tudi to, smo le za hip pokukali skozi špranjo sprememb, ki ležijo pred nami. Nesporno dejstvo ostaja, da živimo v zahtevnem prehodnem obdobju, ki od vseh nas zahteva izjemno mero prilagodljivosti in samoiniciativnosti. V katero smer bomo zapeljali svojo usodo je prej ko ne odvisno od nas samih. In medtem kot sindikati opozarjajo, da so v trenutni situaciji zaposleni povsem nebogljeni in na milost in nemilost prepuščeni vodstvom v podjetju, znani profesor Arnold Walravens opozarja, da je v sedanjih časih edini pravi partner podjetju zaposleni. Ironija ali dobro izhodišče za razmislek?

Polona Pibernik, Mediade



 « Nazaj