Mediade

Finančni kapitalizem in ustvarjanje ali uničevanje bogastva

Pogosto se današnji finančni kapitalizem imenuje »casinò« kapitalizem. Po krivici. Igralci v finančnem kapitalizmu namreč lahko vplivajo na to, kako se kocka obrne. Da ne govorimo o tem, da uničujejo igralnico. Za pravi kazino je to nepoštena igra. Ali je to lahko poštena igra za gospodarsko ureditev, ki mora na koncu koncev temeljiti na morali? 
 
Gospodarski napredek ali večanje proizvodnje je za velik del sveta, in tudi za veliko ljudi v sicer gospodarsko razvitem svetu, še vedno nuja. Nad tem se ni potrebno zgražati ali morda takoj izpostaviti, da je v ozadju tega nepotrebno in pregrešno potrošništvo. Vsaj do zdaj se še ni pojavila ureditev, ki bi to bolje omogočala kot tržni ekonomski sistem ali kapitalizem. Za gospodarski napredek - in s tem za boljše materialno življenje ljudi- se mora povečevati produktivnost dela. Le-ta se ne povečuje kar sama od sebe. Potrebno je na primer uvajati nove načine proizvodnje in nove proizvode, vendar pa teh ne bo, čeprav bi želeli, če ni svobode in, tako je vsaj za zdaj povsod po svetu, tudi ustrezne materialne vzpodbude.
 
Kaj se bo posrečilo, kakšno novo blago se bo lahko prodajalo, navadno ni vnaprej znano. Vendar je za gospodarski napredek pomembno, da je zadosti tistih, ki so pripravljeni tvegati in poskusiti nekaj novega, drugačnega ali sicer enakega, vendar cenejšega. Pogosto se posrečijo stvari, na katere ne bi skoraj nihče vnaprej stavil. Tudi na prvi pogled nesmiselne zamisli ni pametno ovirati. Seveda se le redkim posreči in uspejo. Le-ti navadno obogatijo, celo zelo obogatijo, vendar v kapitalizmu ne samo da ni nič narobe s takšnim bogatenjem, ampak je celo moralno, če uporabimo to besedo, ko pa po drugi strani veliko slišimo o nemoralnem kapitalizmu, o nemoralnosti bankirjev in trgovcev z vrednostnimi papirji. Možnost tveganja -ali tveganih odločitev- je dana vsem. Za tistega, ki je pripravljen tvegati, mora seveda to biti resnično tvegana odločitev, in če ima na primer srečo ter uspe in obogati, je takšno bogatenje moralno. Njegovo bogastvo je samo del bogastva, ki je ustvarjeno po njegovi zaslugi.
 
Pretres, ki je nastal s finančno in ekonomsko krizo v glavah ljudi, je v tem, da je strahovito obogatela majhna skupina ljudi, njihovo bogastvo pa ni bilo samo majhen del bogastva ustvarjenega po njihovi zaslugi, ker so tvegali, imeli srečo in uspeli. Pri tem niso nič tvegali. Tako kot naši novi bogataši. To je seveda dvakrat v nasprotju z moralo, ki velja v kapitalizmu. Ne samo da so jemali drugim, ampak so tudi uničevali celotno družbeno bogastvo.
 
Premoženja seveda niso samo preprosto jemali drugim. V nasprotju z našimi bogataši so morali biti ustvarjalni. S tem seveda ne mislimo, da so si izmišljali zelo zapletene izvedene finančne instrumente, vrednostne papirje in finančne institucije, ki so bile de facto banke, vendar pa niso bile de iure banke in zato niso bile pod nadzorom finančnih oblasti samo zato, da so bogateli na ta način, da so siromašili druge in družbo kot celoto, ampak preprosto zato, da bi brez kakršnihkoli ozirov bogateli. Gotovo pa so morali videti dlje od svojega nosu, da na primer njihovo bogastvo ni del bogastva, ki bi ga pomagali ustvariti.
 
Krivda naj bi bila na anglo-saškem ali angleško govorečem kapitalizmu, na aktivizmu delničarjev, kjer tvorijo večino različni investicijski skladi, ki gledajo samo na kratek rok in na dobiček, na deregulaciji, na agencijah za ocenjevanje bonitete vrednostnih papirjev. Vendar pa se verjetno pred vse to umesti samoumevnost nenavadnih pojmovanj o vrednosti v ekonomiji, ki je zasidrana v glavah ljudi. Stvari so se že dalj časa kuhale. Po klasični (politični) ekonomiji (Smith, Ricardo, Marx) vrednost nastaja ali se ustvarja v proizvodnji. Po novem pojmovanju se v proizvodnji vrednost samo dodaja. Vsakomur je na primer poznan davek na »dodano vrednost«. Vrednost se ustvarja (»value creation«) samo na finančnih trgih. Ustvarjanje vrednosti razumljivo šteje več kot dodajanje. In vsi ti, ki so privedli do finančnega in ekonomskega zloma, so bili zaposleni pri ustvarjanju vrednosti.
 
Temu nenavadnemu pojmovanju, in seveda njegovim posledicam v gospodarskem življenju, ki ga čutimo dandanes vsi, se lahko radikalno zoperstavimo tako, da na primer ne dovolimo, da bi delnice podjetja kotirale na borzi in da v primeru, če jih že kupimo in imamo, z njimi ne trgujemo. Dokler na primer finančne institucije, finančni instrumenti in finančni trgi spet ne postanejo v narodnem gospodarstvu nadvse pomemben most med varčevalci in investitorji. Ali na splošno tistimi, ki želijo trošiti več, kot imajo dohodkov.

Ivan Ribnikar, upokojeni profesor Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani in član Sveta Banke Slovenije od 1991 do 2009



 « Nazaj