Andraž Prajs: Inteligenten podjetnik in strasten strokovnjak

Studio DTS je nastal leta 1991 kot majhna računalniška pisarna, v kateri je takrat sedemnajstletni Andraž Prajs študentom pomagal izdelovati diplomske naloge. Dinamičen, mlad, razmišljujoč podjetnik je izredno zrel za svoja leta in zna reči ne. Rad ima svoje podjetje, zato se ima za obrtnika in ne podjetnika. Slednji naj bi bil po njegovem vedno pripravljen prodati tisto, kar je ustvaril.

Andraž, kdo je Andraž Prajs?
Ha-ha..., tole boš morala malo lektorirat' (popije požirek kratke dišeče kave, s tem pridobi čas za razmislek). Sem dvaintridesetletnik, s podjetjem, ženo in dvema hčerama (op. ur: Punce, žal ...) . Mahnjen sem na tehnološke dosežke in določene dizajnerske blagovne znamke.

Zakaj si podjetnik?
Podjetnik sem postal bolj »po nesreči«. Moja podjetniška leta segajo daleč nazaj v srednjo šolo. Kot vsak sedemnajstletnik sem imel vedno premalo žepnine. Tako sem začel razmišljati, kako bi prišel do več denarja. In sem se spomnil, da bi lahko delal na osebnem računalniku diplomske naloge. To je bil takrat kar dober posel! Naredil sem dve do tri diplomske naloge na teden, od vsake sem dobil med 150 in 200 DEM. Potem sem, že takrat zelo »mahnjen« na računalnike in nove tehnologije, več kot pol zasluženega denarja vložil v računalniško opremo. In tako se je potem nadaljevalo ... nekako lahko rečem, da sem »formalni« podjetnik postal v začetku devetdesetih.

Kakšne so vrednote v podjetju DTS Studio pod tvojim vodstvom?
Ker sem mlad podjetnik, sem imel vedno težave z avtoriteto. Menim, da si avtoriteto lahko pridobiš samo z izkušenostjo, primerno starostjo in seveda znanjem. Meni sta prvi dve stvari manjkali (starost, izkušnje), tako da sem si lahko ustvaril avtoriteto le z znanjem. Znanje vedno podajam naprej in zgolj zaradi tega sem dosegel določeno stopnjo avtoritete med zaposlenimi, kjer so bili na začetku vsi starejši od mene! V našem podjetju so vrednote: maksimalna predanost delu, spoštovanje naročnikov ne glede na ustvarjeno RVC (op. ur. razliko v ceni) in želja po nenehnem izpopolnjevanju.

Podjetniški nasvet za milijardo tolarjev?
Mislim, da je bistveno za vsakega posameznika, da se ne pusti zunanjim vplivom, ki nas ves čas usmerjajo: da je treba biti uspešen, imeti velik avto, potovati. Namesto tega mora vsak med nami najti razumno mero med prihodki, ki jih ustvarja, in željami. Pretirana želja povzroča nelagodje, nezadovoljstvo. Pomembno je postaviti si cilje, prioritete: ko jih dosežeš, si zadovoljen z doseženim. Ni dobro prepustiti se npr. zgodbam o gazelah, ki jih seveda zelo spoštujem. Vendar te lahko te hitro zavedejo, da sam nisi dober: zagovarjam stabilno rast podjetja, ki npr. pri meni v zadnjih sedmih letih znaša 10–15 % letno. In s tem sem zelo zadovoljen.

Katere so tvoje strasti?
Ni mi v ponos, ampak se je ne morem znebiti: želja po lepem dizajnu, lepi obliki, izdelkih. Ampak to so ponavadi vrhunski izdelki, ki pa temu primerno stanejo (Apple, Bang & Olufsen). Ure, lepo oblikovani glasbeni stolpi, lepi računalniki ipd. Za to sem pripravljen veliko plačati, to me navdihuje, daje notranje zadovoljstvo. Na srečo imam ženo, ki je povsem »kontra« in me uspešno osvešča pred vsakim pretiranim nakupom. Skrita strast, ki izhaja še iz otroštva, je tudi 30 minut play stationa na dan. Pa še ena neizmerna želja tli v meni: pred leti sem se začel zaradi stresnega dela ukvarjati s tekom. Zadal sem si cilj, da bom pretekel maraton, in to sem tudi dvakrat naredil. No, ampak želja preteči maraton v 3 urah in 15 minutah je še vedno prisotna in nekega dne jo bom uresničil.

Čemu v življenju se ne bi nikoli odrekli na račun posla?
Počitnicam z družino. Popoldanski igri s hčerama. In pa dvakrat na teden rekreaciji na nogometu s prijatelji.

Kaj bi rad počel čez deset let?
Vidim se v podobni vlogi kot danes: da podjetja ne bi bilo preba pretirano povečevati, nimam želje po velikem koncernu – tega se kar malo bojim. Podjetje v neki točki doseže najvišjo možno donosnost, z večanjem se morda sicer dobiček veča, vendar ne tako hitro. Hkrati te nov posel prisili v zaposlovanje novih ljudi.. Upam, da bom to razumno brzdal in čez deset let lahko ustvaril toliko, da mi ne bo treba skrbeti za primerno starost.