Svoje člane vzgaja v pravem športnem duhu, kjer je tekmovalnost zaželena le na tekmovanjih, sicer pa se vedno ohranja načelo: Luštn' se 'mamo. Kot lastnica plesnega kluba želi ostati neopredeljena in v prijateljskih odnosih tudi na tekmovalnem področju: "Nočem se zapreti, ampak odpreti. Tako sem ravno v dogovarjanju s trenerji iz drugih plesnih šol, da bi začeli sodelovati in deliti znanje."
Z avtobusom do plesa
Kot deklica je, še preden jo je zasvojil ples, izražala silno navdušenje nad - vožnjo z avtobusom. Tudi zaradi tega so jo starši vpisali v plesno šolo Kazina, da se je lahko iz domačega kraja Dobrova vozila v Ljubljano - z avtobusom, seveda. Tako je njena nenavadna želja sprožila val nenavadnih naključij, med drugim to, da je ples postal njen slog življenja.
Že po dveh tednih obiskovanja Kazine je njeno plesno nadarjenost opazila priznana slovenska koreografinja Mojca Horvat in jo povabila v selekcijo. Pod njenim okriljem je začela nastopati na plesnih turnejah in veliko potovala po nekdanji Jugoslaviji. S svojim soplesalcem stepa Urošem Belantičem, danes znanim modnim oblikovalcem, sta tako osvojila kar nekaj zavidljivih rezultatov doma in v tujini: od 4. na evropskem do 10. na svetovnem prvenstvu step dvojic.
Pred vpisom na fakulteto se je Nataša znašla na razpotju.
Čeprav je bila njena življenjska želja postati kirurginja, se je po premisleku odločila za novinarstvo. Tako ji je še vedno ostajal čas za aktivno ukvarjanje s plesom: "Bila je moja druga najboljša izbira - če bi mi kaj onemogočilo ples, bi svojo kariero lahko nadaljevala kot športna novinarka." Kot študentki ji je kakšen dinar padel v žep s poučevanjem plesa na osnovni šoli v domačem kraju in kot asistentka pri Mojci Horvat. Po končanem študiju pa je opravila ciklus plesnega izobraževanja (dve leti in nato še dve leti) pod okriljem Plesne zveze Slovenije in Fakultete za šport ter pridobila naziv trener plesa.
Podjetni odskok - svoboda plesnega izražanja
Lansko poletje je bil čas za Natašin podjetni odskok: "Bila sem v precepu, počutila sem se kot med dvema ognjema, saj sem delala v Panorami, ki jo je ustanovil oče, in hkrati pri Mojci Horvat. Potem pa sem se na pobudo staršev in moža odločila, da ustanovim svoj klub, ki bo bližje Ljubljani - da smo lahko malo bolj ambiciozno zastavili naše cilje." Slovo od domačega zavetja pri Mojci Horvat ni bilo lahko, kot tudi ne misel na ustanavljanje podjetja v času krize.
A vendar se je zgodilo: s kolegico Nevo, tudi plesalko in učiteljico pri Mojci Horvat, sta ob kavi sklenili pakt, da željo po lastnem plesnem klubu uresničita skupaj. Prostore za najem sta našli le dva dni po tem, ravno nad kavarno, kjer sta se srečali. Nataša se je odločila, da bo se bo tam odslej veliko plesalo: "Čeprav je bila dvorana še nedodelana, sem začutila neverjetno energijo in si rekla: 'Hočem biti tukaj!"
Po dveh tednih pogajanj za najem prostorov je sledila temeljita prenova: mož je v službi prevzel nočno delo, da je lahko podnevi prenavljal prostore. "Več ali manj smo delali sami - žal nismo imeli kapitala oziroma kakšnega strica, ki bi lahko investiral deset 'jurjev'." Tako so uspeli urediti tri dvorane in dva plesna kluba: Neva poučuje predšolske skupine, ki potem prestopajo k Nataši. Vsak klub ima svojo dvorano, eno pa si kolegici delita.
Na Viču so v najetih prostorih odprli svoja vrata lanskega septembra in že skoraj prestali enoletni krst. Člani poplesujejo v ritmih jazz baleta, stepa, hiphopa in breakdancea, s pilatesom pa krepijo raztegljivost. S plesom se v Formi ukvarjajo rekreativno in aktivno: Nataša poučuje pionirske, mladinske in članske skupine, ki so bile tudi že uspešne na tekmovanjih in so v letošnjem v klub prinesle kar devet pokalov z državnega prvenstva, čaka pa jih tudi izziv na svetovnem, ki bo novembra.
Brez prave podpore ne gre
Zagotovo najbolj zanimiva pa je rekreacija za mame, ki jo obiskujejo dame z Dobrove, članice društva Panorama, in kot nekateri trdijo, se je v domačem kraju začelo pravo gibanje, dežela, na kateri živi ples: "Sedaj so me prišle podpret v nov klub in so pravzaprav edina skupina, ki je šla kar za mano."
Nataša si želi, da bo v prihodnje uspela ohranjati ravnovesje med kakovostjo in tradicijo ter v Formo vnašati novosti, kjer bo to treba: "Želim ohranjati načelo, ki ga imamo pri nas: Luštn' se 'mamo, in temeljiti na osebnem pristopu." Da so njeni plesni nadobudneži - z mamami na čelu - iz pravega testa, so že dokazali na tekmovanjih. Dobro prakso želi le še nadaljevati, pozornost pa usmeriti tudi na kulturno področje in ustvariti tudi kakšen dober muzikal.
Nataša je zelo vesela, da ima pri komaj petintridesetih letih poleg kariere tudi družino. Z Ivanom (ki je, mimogrede, voznik avtobusa) sta ponosna starša malega in navihanega Lana, vendar pravi, da jima vse ne bi uspelo brez medsebojnega razumevanja: "Moja služba je zelo naporna: od treh popoldne do desetih zvečer, in to vsak dan. Zelo težko je usklajevati 'biznis' in družino. Zato sem zelo hvaležna Ivanu, ki mi pri vsem tem pomaga in mi ne zameri, da imam kariero. On prevzame vajeti v naši družini ter skrbi za Lana in gospodinjstvo. Moram povedati, da podpira kar tri vogale v naši hiši."
Formamas: otroci socializma z iskrico v očeh
Njena rekreativna skupina Formamas združuje mame vseh poklicev, za katere Nataša z zadovoljstvom pove, da je dame uspešno nagovorila k tekmovanju: "Večkrat sem se šalila, češ punce, zakaj trenirate, gremo na državno prvenstvo... In smo šle - ena skupina je bila prva in ena druga. In tako gremo na svetovno!" Za svoje varovanke pravi, da so - tako kot ona - otroci socializma, vendar niso imele podpore staršev, da bi jih spodbujali. Zato svoje želje uresničujejo šele sedaj. "Lepo jih je gledati s tisto iskrico v očeh. Zelo jih občudujem, ker se zavedam, kako težko je vse to usklajevati, če imaš družino."
Sara Selan, Mediade
Foto: Maruša Bertoncelj
Objavljeno v Dnevniku, Zaposlitve&Kariera, 20. avgusta, 2011