Pogovor s prof. dr. Jadranom Lenarčičem, direktorjem Instituta Jožef Stefan ter predsednikom Inženirske akademije Slovenije, za revijo Slovenskega društva za odnose z javnostmi PiarNaKvadrat (oktober 2011).
Fuzija dveh svetov: odnosi, ki vodijo do prebojev
»Če imaš dovolj energije, da dva delca stisneš dovolj blizu, potem ti vrneta mnogo več energije, kot si jo vložil,« metaforično predstavi povezovanje gospodarstva in znanosti prof. dr. Jadran Lenarčič.
Prof. dr. Jadran Lenarčič verjame, da mora Slovenija razvijati gospodarstvo, ki bo temeljilo na vrhunskem znanju in tehnologijah, če se želi pridruži razvitim. Iz tega sledi logično vprašanje: kako vpreči vse potenciale in se povezati? Lenarčič se ne slepi: razkorak je in bo vedno ostal, ker sta gospodarstvo in znanost po svoji naravi, motivacijah in ciljih, poslanstvu, metodah dela in poslovanja zelo različni dejavnosti.
Po njegovem najprej potrebujemo nacionalni konsenz, kakršen je obveljal za izgradnjo mreže avtocest – področju razvoja in sodelovanja med znanostjo in gospodarstvom je treba posvetiti dovolj pozornosti in nameniti dovolj sredstev. »Avtocesta ponazarja tudi pomen povezav, ki ne gredo le od znanosti h gospodarstvu, temveč tudi obratno, in končno gre za to, da tisti, ki gredo hitreje, lahko na avtocesti prehitevajo.«
Naj vas za začetek izzoveva kar z vašo mislijo: Podjetnik mora imeti idejo in vanjo zelo verjeti, znanstvenik pa mora imeti idejo in vanjo zelo dvomiti. Prav je tako, to sta dva različna svetova. Kako ju povezati?
Ne sprejemam pavšalnih ocen, da v Sloveniji sodelovanja med znanostjo in gospodarstvom ni, pač pa sem zelo kritičen do zanemarjanja tega področja, ki si ga je privoščila naša država vse do danes. Res je, in to velja poudariti, da se je v zadnjem letu kar nekaj dogajalo, če pri tem mislimo na t. i. centre odličnosti, kompetenčne ter razvojne centre, ki jih je ustanovila vlada s pomočjo evropskih sredstev in so umeščeni nekje med znanostjo in gospodarstvom.
Boli pa, da se pred tem petnajst let ni vlagalo, in skrbi me tudi, kaj se bo dogajalo, ko se bodo omenjeni projekti iztekli. Na tem področju je Slovenija sistemsko zaostala. Morda je gospodarska kriza komu odprla oči, ker se zdaj kažejo neki pozitivni znaki.
Vidim pa, da je napredek možen predvsem tako, da skušamo – z izdatno pomočjo države – spodbujati skupne razvoje projekte znanosti in gospodarstva ter povezovanja v skupne razvojne skupine s skupnimi cilji. Zgraditi je treba celovit sistem, ki bo spodbujal vse oblike sodelovanja. Sam sem že predlagal, da bi na najvišjem vladnem nivoju zbrali ekipo strokovnjakov za to področje (ne papirnatih strokovnjakov, temveč tistih, ki so v svojem življenju znanstveno raziskovali in delali tudi razvoje projekte z gospodarstvom, ki imajo znanje in izkušnje), da bi premislili in načrtali tak celovit sistem ter pomagali vladi pri njegovi implementaciji.
Ali ima slovenska znanost dober 'piar'?
Nekdanji dolgoletni predsednik Weizmannovega inštituta, enega najuspešnejših na svetu, je izjavil, da znanost na področju odnosov z javnostmi ni uspešna. Tudi sam menim, da za običajnega raziskovalca zagotovo velja, da zelo težko opredeli svojo samopodobo, ki bi bila v javnosti dovolj atraktivna. Medtem ko imajo znanstveniki občutek, da so v javnosti premalo vidni, da se njihova mnenja ne upoštevajo in da njihovi dosežki nimajo prave veljave, pa za to sami ne bi porabljali svojega časa.
Na tem področju se mi kolegi raziskovalci včasih zdijo, kot da verjamejo v nadnaravne sile, ki povzročijo to, da se neka formula ali eksperiment, ki ju razvijaš več mesecev ali let, kar sama od sebe pretvorita v krasen poljudni članek ali pa v intervju v sobotni prilogi kakšnega pomembnega dnevnika.
A po mojem prepričanju ima torej znanost pomembnejšo vlogo v družbi kot pa je njena pojavnost v medijih in kot ima nasploh besede v vseh družbenih dogajanjih. Zakaj je temu tako, verjetno ni enoličnega odgovora, mnogo pa gotovo izhaja iz tega, da novinarji niso ustrezno izšolani, da bi kakovostno poročali o znanosti, in da tudi med znanstveniki ni ustreznih znanj o poljudno-znanstvenemu poročanju.
Brez zadržka lahko kritično puščico usmerimo tudi v uredniško politiko premnogih medijev, ki utemeljujejo svoje naklade na senzacionalizmu, hkrati pa je pošteno reči, da se oči reflektorjev vse bolj obračajo v znanstvenike, včasih sicer z napačnega zornega kota, pa vendarle je ponekod zaznati pozitivne premike.
Letos spomladi ste prevzeli predsedovanje Inženirske akademije Slovenije. Ob prevzemu predsedovanja ste dejali, da vam je nek zelo uspešen gospodarstvenik, ki se ga spomnite kot nekdanjega kritika slovenske znanosti, povedal, da ne vidi več razkoraka med znanostjo in gospodarstvom. Sami še niste tako prepričani. Kaj bo v to smer storila IAS?
Poudarjam, da ne smemo znanstvenikov spreminjati v gospodarstvenike in gospodarstvenikov v znanstvenike; dragocene so ravno njihove razlike, ki sem jih prej omenil. Iskati moramo poti, ki jih pripeljejo skupaj, in vložiti energijo, da se povezave vzpostavijo, razvijajo in da rodijo sadove. V Inženirski akademiji smo temu rekli tehnološka avtocesta – s simboličnim izrazom, ki naj bi opozoril našo družbo na več vidikov razvoja.
Inženirska akademija lahko nudi strokovno podporo ter opozarja vlado in druge odgovorne in javnost, da se mora naša država z vsemi svojimi potenciali usmeriti v razvoj. V ta namen bomo tudi letos in prihodnje leto organizirali več javnih posvetovanj in tudi srečanj s predstavniki vladnih in drugih organizacij. V kratkem nas bo na moje povabilo obiskal tudi župan Ljubljane.
Kako pravzaprav dojemate vlogo IAS?
Inženirska akademija je bila ustanovljena z zakonom, zavzema pa se za uveljavitev pomena in vloge inženirstva, umeščenega v gospodarski razvoj in v vse druge družbene dejavnosti. Akademija je še mlada in ima še dokaj malo (štiriinpetdeset) članov. Naši člani so svetovno priznani in ugledni strokovnjaki s področja tehniških ved.
Osebno bi k temu dodal, da ne gre za uveljavitev pomena in vloge inženirstva, temveč za povrnitev ugleda inženirstva. Inženirstvo ima namreč v Sloveniji izredno bogato zgodovino in tradicijo, ki se je Slovenci dandanes, kot vidim, sploh ne zadevamo. Med slavnimi slovenskimi inženirji so Ressel, Vega, Puh, Potočnik, Stefan, Pregl, Vidmar, Bloudek, Plečnik, Rusjan in drugi. S temi imeni Slovenci sploh kaj pomenimo v svetu, ne vem koliko Slovencev iz drugih strok lahko poseže tako visoko na svetovni lestvici in so tako močno oblikovali zgodovino človeštva. Inženirstvo je torej temeljni kamen naše narodne identitete, ki pa ga je družba potisnila na rob, ko nam je hlepenje za lahkim zaslužkom zameglilo pogled ter zatrlo vrednote in vrednosti.
Kakšna sta moč in vpliv akademije?
Danes je vse bolj jasno, da brez izvrstne inženirske stroke in upoštevanja njenega pomena v vseh delih družbe ta država nima svetle prihodnosti. Tu vidim, da ima Inženirska akademija svoje mesto, da s svojim delovanjem v javnosti in z vplivom svojih članov prispeva k tokovom dogajanja v državi.
Hkrati se zavedam, da akademija ni profesionalna organizacija, da je mlada in da je mnogi ne poznajo, da ima vsak od nas svoje delo in svoje omejitve, vsi smo prezasedeni. Največ bo akademija lahko prispevala v dobro slovenske družbe, ko bodo politiki in tisti, ki vodijo državo, prepoznali akademijo kot ključnega sogovornika in prisluhnili našim mnenjem. To pa bodo, hočeš ali nočeš, šele takrat, ko nam bomo prisluhnili mediji, zato je naše pojavljanje v medijih v tem trenutku odločilno.
Leta 2007 ste na Jesenskem srečanju Združenja Manager povedali, da zakoni v Sloveniji onemogočajo Inštitutu Jožef Stefan, da ustanavlja 'spin-off' podjetja za inovacije, ki jih razvijejo njihovi znanstveniki. To je z vidika tuje prakse precej nenavadno. Ali ta omejitev še obstaja?
V zakonodaji se tozadevno ni nič spremenilo, vtis imam, da tudi volje ni, da bi se. Kvečjemu se zakoni razlagajo dandanes še nekoliko bolj birokratsko kot v preteklosti. Žal se nam dogaja birokracija, ki bo državi poleg gospodarskih in političnih zablod dodala še en hud udarec.
Sami ste bili znanstvenoraziskovalno med drugim precej aktivni tudi znotraj razvojnih projektov na področju (mednarodnega) gospodarstva. Če primerjate Slovenijo z državami, ki so v tem najnaprednejše, kdo mora in kaj konkretno mora storiti, pospešiti ali omogočiti, da bodo znanstveni dosežki, tehnološki napredek ter gospodarski razvoj bolj uglašeni?
Razumljivo je, da se ne da vsega izreči v treh stavkih. Najprej je treba razumeti, da tehnološki razvoj, ki temelji na sodelovanju znanosti in gospodarstva, ne more biti prepuščen samemu sebi oziroma posameznim znanstvenikom in gospodarstvenikom. Nikjer temu ni tako, niti v ZDA, na katere se večkrat sklicujejo, češ, da podjetja sama plačujejo tehnološke raziskave, da dajejo velike vsote za intelektualno lastnino ipd. Tudi tam se največji delež tehnoloških raziskav izvaja s pomočjo in v kombinaciji z javnimi sredstvi prek vesoljske agencije, obrambe agencije, vojske, zdravstva.
Moramo torej vedeti, da je tehnološki razvoj v javnem interesu in da bo brez javnih sredstev pač vegetiral, kot je, dokazano, doživljal trde čase tudi v Sloveniji zadnjih dvajset let. V tem procesu so trije neposredni igralci, država, ki naj ustvarja pogoje, ter znanost in gospodarstvo, ki morata sodelovati in v sodelovanju videti svoj razvoj in celo svoje poslanstvo.
Večkrat omenjam, da je še četrti igralec, to je javnost, ki mora biti naklonjena razvoju, napredku, tekmovanju, ustvarjanju, novim idejam, končno tudi žrtvam, saj so potrebna odrekanja, da bi prihranili za vlaganja. Tudi mediji imate pri vsem tem zelo pomembno vlogo, ker gre za ustvarjanje konstruktivnega vzdušja v družbi in ne obratno, čemur smo dnevno priča. Govorim o kulturi napredka, zaupanja in odgovornosti.
In za konec – malo za šalo, malo zares: kako znanost spreminja vsakdanjik? Na Floridi bodo menda začeli serijsko izdelovati leteči avto, za katerega bo treba odšteti 200.000 dolarjev. Hibridno vozilo z avtomatsko zložljivimi krili vzleta in pristaja kar na cesti. Bomo v prihodnosti leteli v službo?
Znanost je povsod, skorajda vse, česar se dotaknete, pogledate, je rezultat nekega znanstvenega razvoja. Vendar znanost niso samo tehnologije, ki nas obkrožajo in s katerimi živimo, temveč je nekaj globljega, plemenitega. Nobelovec Kroto je rekel, da je znanost, znanstveno razmišljanje, znanstvena metoda, edini filozofski konstrukt, ki ga je človeštvo razvilo, da bi določilo, kaj je zanesljivo res.
Ko ste že omenili leteče avtomobile, v službo res še ne letimo, zato pa letamo vsak dan – v trgovino, v šolo … Glede sodobne službe bi veljalo bolj razmišljati, ali je možno, da nam ne bi bilo treba dnevno potovati v službo in nazaj in bi raje razvijali informacijske tehnologije, ki bi omogočile kakovostno sodelovanje in izmenjavo s kolegi, medtem ko bi delali doma oz. v bližini doma.
*
Dr. Jadran Lenarčič, specialist za avtomatiko, robotiko in biokibernetiko, redni profesor Univerze v Ljubljani ter tudi
slikar – član Društva likovnih umetnikov Slovenije – je že leta 1988 še kot mladi doktor spodbudil serijo mednarodnih in odmevnih simpozijev s področja robotske kinematike, ki potekajo še danes in so najpomembnejši znanstveni dogodek na svetu na tem področju. Dotično povezovanje pa je pripeljalo tudi do znanstvenih in tehnoloških prebojev, na primer na področju paralelne robotike, ki je danes samoumevna v uporabi v industriji in medicini.
Da torej vodi prav Institut Jožef Stefan, je za soustanovitelja ljubljanskega Tehnološkega parka, ki sodeluje in pomaga pri nastajanju številnih visokotehnoloških podjetij tako pri nas kot v tujini – dve mednarodno zelo uspešni sta denimo Inea in Balder –, nekako samoumeven korak v njegovi karieri. Z njim tako ali tako živi in diha že od začetka svoje strokovne poti, tj. od leta 1979, ko je kot diplomant elektrotehnike postal asistent, šest let pozneje, ko je doktoriral, pa vodja Laboratorija za robotiko. Leta 1995 je prevzel vodenje Odseka za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko, od leta 2005 naprej pa je torej direktor inštituta.
Pogovarjali sta se Tonja Blatnik iz Združenja Manager ter Maruša Bertoncelj iz družbe Mediade.