Mlada direktorica podjetja uspeh pred ostalimi ponudniki podobnih storitev pripisuje dejstvu, da nudijo visoko kakovost ter
celostno jezikovno in najprijaznejšo storitev v Sloveniji: »Podjetje Julija je postalo specializirano za pisno prevajanje, lektoriranje, sodne prevode in ustno tolmačenje v vse evropske in ostale svetovne jezike. Izvajamo tudi organizacijo mednarodnih srečanj in ostalih dogodkov, pri katerih je potrebno ustno prevajanje. S podporo visoko usposobljenega osebja ponujamo tudi kakovostno konferenčno opremo, ki zagotavlja brezhiben potek tolmačenja,« opiše storitve Skvarča in poudari, da slednje v Sloveniji omogočajo le še trije ponudniki.
Od pogajalske mojstrice ...
Petra Skvarča, 30-letna sinologinja se spominja, da je z jeziki zaznamovana že od otroštva. Že mama naj bi imela za jezike izreden posluh, kar je tako preko genov kot vzgoje prenesla nanjo. Toda za razliko od mame, zaljubljene v francoščino, se je Petra kot najstnica povsem navdušila na Azijo. Kot gimnazijka je prebirala knjige o Kitajski, začela je obiskovati tudi tečaj sankukai karatej, vedno bolj pa je sanjala tudi o tem, da bi tja odpotovala.
Zato je bila nepopisno vesela, ko je v drugem letniku srednje šole izvedela, da so na Filozofski fakulteti v Ljubljani uvedli študij sinologije. »Po končani gimnaziji sem se vpisala na dvopredmetni študij sinologije na Filozofski fakulteti in politologije na Fakuleteti za družbene vede. Na prvi uri kitajščine nam je predavala profesorica, ki je bila po rodu Kitajka. Na moje presenečenje ni znala govoriti ne angleško in ne slovensko. Vsi smo nemo strmeli vanjo in se počutili, kot da nam nekdo predava v marsovščini,« se težkih začetkov spominja Skvarča. Ko je spoznala, kako zelo kompleksen in zahteven jezik je to, je misel na znanje kitajščine opustila in rajši vpisala novinarstvo.
A Kitajske zaradi te izkušnje ni imela nič manj rada – nasprotno – tja je neobremenjena končno odpotovala, kar pa jo je zapečatilo: deželo je dokončno vzljubila z vsemi njenimi prednostmi in slabostmi vred. Odločena, da vendarle doštudira kitajščino, se je vrnila v Slovenijo. V tretjem letniku študija je ponovno odpotovala in v provinci Yunnan ostala kar pol leta. V tem času se je dokočno izurila tako v jeziku, poznavanju kulture kot veščini, brez katere se ne splača hoditi na kitajsko tržnico – zelo prav pa pride tudi v poslovnih krogih: gre za veščino pogajanja, ki jo uporablja še danes.
... do podjetnice
Kasneje, kotabsolventka, se je brez oklevanja prijavila na razpis za delo v prevajalski agenciji, z lastnikom in direktorjem katere je že kmalu po natsopu dela začela razvijati idejo za širitev na kitajski trg. Z namenom, da razišče pogoje za nastanek podružnice, je znova odpotovala, ko pa se je soočila tudi s poslovno platjo kitajske kulture, ki je za zahodni svet že pregovorno trd oreh. »Še vedno zagreta za biznis sem se vrnila domov, a agencija je ravno takrat začela zelo hitro rasti. Za nekaj časa sem tako prevzela mesto vodje projekta in je morala Kitajska počakati. V podjetju sem bila pod okriljem direktorja, ki je imel neverjeten talent za posel in je v več kot treh letih zgradil močno organizacijo z poslovalnicami v tujini. Njegovo mentorstvo mi je dalo dragocene veščine, ki mi bodo koristile vse življenje,« je prepričana Skvarča.
Iste veščine so jo nenazadnje privedle do tega, da je danes direktorica lastne agencije: »V pol leta sem osvojila vse procese znotraj prevajalska agencije, optimizirala delovne procese in izpilila svoje tehnike pogajanja tako z naročniki kot tudi z podizvajalci. Kaj hitro sem prerasla delo vodje projektov. Začela sem delati na pridobivanju in uvajanju novih ljudi. Ravno tako pa sem želela stopiti na samostojno podjetniško pot. Direktor je predlagal, da odpremo novo prevajalsko podjetje, kjer bi lahko delovala avtonomno in iskala svoje tržne priložnosti,« opiše prelomni trenutek Skvarča, ko se je rodila Julija.
Julija je – tako kot Petra - očitna hči svoje matere: agencija je v pičlih dveh letih postala prepoznaven ponudnik različnih prevajalskih storitev s široko podporo več kot 200 jezikoslovcev in naravnih govorcev z vsega sveta, s četrt milijona evrov prometa v lanskem letu in skoraj 37-odstotno rastjo prometa.
Anekdota
Petra Skvarča se je na Kitajskem veščine pogajanja naučila po tem, ko je ugotovila, da na tržnici vse kupuje po 500-krat višji ceni kot drugi - samo zato, ker je bila tujka. V tem pa se je izurila do te mere, da so branjevci tudi preklinjali za njo: »Glavno vodilo je: nikoli ne sprejmi prve ponudbe. Ker vedno obstaja riziko, da stranka odstopi od naročila, je pomembno, da spoznaš svojega nasprotnika – tako si vedno dobro pripravljen. Najboljši pogajalec je tisti, ki je pripravljen odkorakati stran, če ni dosegel svojega. Ravno tega sem se naučila na kitajski tržnici. Pomemben sta videz zavajanja - če nekaj res potrebuješ tega nikoli ne pokažeš – in poslušanje. Manj kot govoriš, več slišiš, kaj pove nasprotna stran, in tako ugotoviš, kaj dejansko potrebuje. Vsi ti principi so zapisani v znanem delu kitajskega misleca Sun Cu (孙子) pod naslovom »Umetnost vojne«. To knjigo prebirajo tako politiki, diplomati kot managerji velepodjetij. Eden najbolj znanih citatov, ki se ga tudi sama najbolj držim je:
Zmagati brez boja je najbolje,« še zaključi Skvarča.
Maruša Bertoncelj, Mediade
Foto: Mateja Jordovič Potočnik
Objavljeno v Dnevniku, Zaposlitve&Kariera, 14. februar 2009