In nadaljuje: »Nisem bila vzgojena tipično slovensko za tiste čase, temveč precej podjetniško. Sama sem imela svoje podjetje že pri 18-ih, pri 11-ih letih sem dizajnirala steklenico za oranžado. Kako mi je to uspelo? Prav zaradi okolja, zaradi takšnih staršev. Pri nas je dan potekal v duhu posla, pogovarjali smo se, kako kaj narediti, kako vse izboljšati, kako rešiti nek problem. S problemom se nikoli nisem ukvarjala dalj časa, vedno sem iskala rešitev. In to je velika razlika. Tudi med Slovenijo in Ameriko. Slovenci se radi ubadamo s problemi, večino časa zapravimo, da analiziramo problem, namesto da bi to pustili in se usmerili na iskanje rešitve.«
Podjetništvo, zapisano v genih
Klanškovi so bili tako prvi v Sloveniji s privatno blagovno znamko VIPI že leta 1968, s prvo polnilno linijo, ki jo je bilo v tistih časih precej težko uvoziti, Lučka pa je vsako poletje prodajala zaboje s pijačo od hiše do hiše, saj so poskrbeli tudi za dostavo na dom. »Starejši brat je že imel vozniški izpit, jaz pa sem hodila z njim prodajat od vrat do vrat in tako spoznavala ljudi, kakšni so, na kak način se jim približati, prebila strah, da mi rečejo ne in tako sva nekega dne prodala v enem dnevu kar tisoč zabojev oranžade,« se spominja svojih začetkov.
Vse to so bile neprecenljive izkušnje in ko je za 18. rojstni dan Lučka dobila od očeta darilo – 4 avtomate za kavo, ki jih je oče najprej videl v Nemčiji, je odprla svojo obrt in se lotila posla. »Neznansko čudno je bilo, da sem imela pri 18-ih, v času socializma, punca, študentka, svojo obrt in to z nekimi aparati,« se spominja odzivov okolice. A je to ni zmotilo. Ob koncu študija je imela postavljenih že 30 kavnih avtomatov in pri 25-ih je začela popolnoma na svoje, tokrat tudi finančno. »Prej se je denar stekal v našo skupno družinsko blagajno in je za finance skrbela mama, pri 25-ih pa sem zares začela popolnoma na svoje - tudi finančno - in se popolnoma osamosvojila,« razloži Lučka.
V enem letu ji je uspelo postaviti že 100 kavnih avtomatov in pridobiti stranke med največjimi slovenskimi podjetji tistega časa. »Po aparate sem hodila v Italijo, se dogovarjala in pogajala za ceno, jih uvozila, vse stranke v Ljubljani sem našla sama, hodila na vse sestanke, nato postavila avtomat, skrbela za rezervne dele, za kavo ... Vse to sem delala sama, preden sem zaposlila svojega prvega delavca v Ljubljani,« pravi Lučka. Po 17-ih letih obrti in aparatih za kavo ter hladne napitke je leta 1990 prišla ideja, da bi delala in prodajala sirupe. »Začeli smo z Istro, nato nadaljevali po Bosni, kjer so že imeli postavljene točilne naprave, mi pa smo jim vozili sirupe,« pripoveduje. Z razpadom Jugoslavije so odšli tudi ti trgi in Lučka se je lotila nadaljevanja zgodbe v Sloveniji. Borovničev sirup je kmalu postal uspešnica po celi Sloveniji.
Pomembna je pripadnost in pripravljenost za učenje
Ker se je nekoliko naveličala kavnih avtomatov, je prodala podjetje svojemu delavcu in ta ga vodi še danes. Sama pa se je odločila za novo blagovno znamko s sirupi in ustanovila novo podjetje Nektar, kar je bilo ob osamosvojitvi Slovenije že mogoče. »Bili smo eno najhitreje rastočih podjetij v Sloveniji, hitro smo se širili in kmalu smo imeli prvih 1000 strank, ki sem jih večino pridobila sama. In za neko novo leto sem šla osebno voščit prav vsem tisočim sama,« o svojem delu razlaga Lučka.
Ko je leta 1997 kupila poslovno zgradbo na Brnčičevi, je podjetje Nektar kmalu postalo zgled urejenosti. O tem pravi: »Imeli smo svojo proizvodnjo, lepe in urejene pisarne, bili smo eno izmed prvih podjetij v Sloveniji, urejeno po sistemu 20-ih ključev. Imeli smo svoj razvoj, marketing, dizajnersko službo, svojo servisno službo in distribucijo. Vse čisto in urejeno, saj sem sama kar se tega tiče zelo natančna. Na ogled k nam je prišla delegacija 60-ih gospodarstvenikov iz največjih slovenskih podjetij, da vidijo, kako dobro je zgrajen naš sistem, podpirala nas je tudi takratna ministrica Tea Petrin. V nekem obdobju nas je bilo zaposlenih 46. Svoje produkte smo razstavljali na sejmih v Sloveniji, Nemčiji, ZDA in na Japonskem. Dobili smo tudi zlato medaljo za inovacijo v ZDA.«
In kakšne kvalitete je Lučka iskala pri ljudeh, ki jih je zaposlila? »Meni ni bilo pomembno, če kdo kaj ni znal, pomembne so bile vrednote, pripadnost in pripravljenost, da se nauči. Želela sem, da se dane naloge izvršijo, če pride do problema, da se čim prej najde rešitev, ne pa izgovori. Sama sem redoljubna in natančna, zato sem želela imeti vsepovsod red, predvsem pa, da kar se naroči, se tudi naredi. Vsako jutro smo imeli sestanek in smo se dogovorili, kaj je v tem dnevu treba narediti in to je moralo biti narejeno. Brez debate. Zato smo bili tudi tako dobri. Naši zaposleni so bili pripadni Nektarju in so razmišljali kreativno, podjetniško. Spodbujala sem jih, da so vsi sodelovali, dajali nove ideje, bili ponosni na naše dosežke ... Poskrbela pa sem tudi, da so bili za svoje dobro opravljeno delo tudi dobro nagrajeni. Ker so dobro delali, so imeli povprečno dvojno plačo kot kje drugje. Prav zaradi teh kvalitet, naše kulture in vrednot, smo imeli kar 75-odstotkov tržnega deleža pri točilnih napravah«.
Ves čas svoje podjetniške zgodbe se je Lučka tudi osebno izobraževala. »Vedela sem, če hočem rasti in imeti uspešno podjetje, moram začeti pri sebi,« zato je poleg podiplomskega študija na FDV končala tudi MBA program na IEDC Bled in se nato vpisala še na poslovni program Univerze Harvard v Ameriki. V času izobraževanja na Harvardu se je Lučka spopadala z izzivi tudi v domačem podjetju. »V tem času sem na Harvardu dobila enkratne izkušnje in ko sem videla v kakšnem drugačnem, spodbudnem okolju lahko podjetniki delajo, me je to močno spremenilo.« Doma je morala namreč zaradi vseh mogočih ovir ustanoviti drugo podjetje in pustiti stari Nektar v stečaj. Kar je bil zahteven in utrujajoč postopek, a je Lučka s tem pridobila veliko novih izkušenj. »Naučila sem se vseh možnih postopkov, premagovanja ovir v podjetništvu in tudi osebno,« še pravi.
Gremo v Ameriko …
Ves čas podjetniške poti je Lučko spremljal tudi sin Niko, sicer uspešen košarkaš, ki je želel študij nadaljevati v Ameriki in se tam preizkusiti tudi v podjetništvu. »Ko sem prišla s Harvarda, sem si vzela nekaj časa za premislek, kaj in kako naprej v življenju,« opisuje svojo izkušnjo. Skupaj s sinom Nikom in hčerko Nino so se odločili, da se odpravijo v New York in tam začnejo na novo. »In smo šli,«pravi.
Po prodaji podjetja v Sloveniji so se ustalili v New Yorku, z Nikom pa sta ustanovila skupno podjetje, kmalu najela pisarniške prostore in se posvetila novemu poslu. »V Ameriki je res popolnoma drugo okolje za podjetništvo. Podjetniki so tu zelo spoštovani, okolje zelo spodbudno, vse je veliko bolj enostavno in prilagojeno za uspešno delo, ni nepotrebne birokracije in onemogočanja, temveč spodbuda in pomoč. Pozitivizem,« opisuje razlike v okolju Lučka.
Čas mentorstva in novih začetkov
»Ko sva ustanovila podjetje v New Yorku, sva se z Nikom dogovorila, da ga naučim podjetništva, da mu bom mentor, tako kot je bil moj oče meni, da se bo lahko nato sam znašel v kateremkoli poslu. Tako sem ga učila, kar sem znala sama in ga peljala skozi vse stopnje: od zamisli produkta do končne prodaje. Tri leta sva bila skupaj v pisarni vsak dan, namensko nisva nikogar zaposlila. Niko je vzporedno tudi študiral na Fordham Univerzi v NY in je uskladil vse tako, da je bil lahko še vsak dan v pisarni.«
In po treh letih? »Postavila sva podjetje Easy4Busy, Niko je osvojil vse faze podjetništva, predala sem mu vsa svoja znanja in izkušnje, z E4B-jem sva dosegla zelo lepe uspehe in na koncu sem mu dala simbolično diplomo, povedala sem mu, da je pri meni magistriral. Po tem, ko je diplomiral še zares, sva se odločila, da narediva nov poslovni načrt in po uspešni prvi fazi speljeva biznis na naslednji nivo – proizvodnjo bi rada naredila v ZDA in zaposlila večjo ekipo. Niko je star 25 let, zdaj obvlada celoto in poleg tega že vodi svoje podjetje, ki se ukvarja z aplikacijami za internet.«
E4B: inovacija izdelka in embalaže
Od kod pravzaprav ideja za produkt? »Preprosto. Niko je bil košarkar in pred tekmami ni mogel veliko jesti. Ker pa je rabil veliko energije, sem mu vedno zmiksala sadje v poseben napitek. In iz tega se je porodila ideja o produktu: 100-odstotnem sadnem miksu, ki ga ni potrebno hraniti v hladilniku, saj je posebna tudi njegova embalaža, ki sva jo oba, slučajno na isti dan, ko je bil Niko še v 5. razredu osnovne šole, tudi odkrila.« Inovacija? Vsekakor.
Embalaža je namreč sestavljena iz 7 vrst folij, tako da lahko produkt ostane popolnoma svež eno leto brez hladilnika. Prav tako gre za inovacijo izdelka, saj je popolnoma brez dodanega sladkorja in brez konzervansov, pripravljen po posebnem postopku, ki ohrani produkt dober in svež. In še tretja zanimivost: embalaža se stiska in ko se izprazni, zavzame čisto malo prostora, kar je tudi bolj ekološko. »O naju so pisali v Forbes-u, česar sem bila izjemno vesela in ponosna, članek je bil preveden v vse jezike po svetu, potem so naju opazili v New York Timesu, bila sva izbrana kot najboljša poslovna ideja meseca maja 2006 (op.a. springwise.com), TV kanal ABC je posnel in predstavil zgodbo E4B po celotni Ameriki, vse to pa nama je odprlo vrata še na Japonsko, kamor sva začela izvažati,« je vesela svojih in sinovih dosežkov Lučka.
In katere so pravzaprav tiste lastnosti, ki posamezniku omogočajo, da mu bo uspelo? Lučka pravi, da so podjetniki drugačni kot drugi, zato tudi so podjetniki: »Ne bojimo se tvegati, zaupamo v svoje zmogljivosti, ko vidimo neko priložnost, rešitev, produkt, kar drugi še ne vidijo, temu vztrajno sledimo in uresničujemo. Vsaj sama sem taka. Ko sem videla neko novo priložnost in v njo verjela, ni bil pomemben ne čas, ne vse mogoče ovire, nič. Samo greš in delaš. Moraš pa biti vztrajen in ob preprekah, ki vedno pridejo in so le preizkusi ali res verjameš v svojo idejo, iskati nove rešitve in nadaljevati začrtano pot , slediti svojemu cilju, svoji viziji. A predvsem moraš zaupati vase, da boš zmogel. Zato je vzporedno s poslovno potjo in premagovanjem ovir na njej, vedno potrebno delati
tudi na sebi in na premagovanju svojih notranjih ovir.«
Naslednji korak: fundacija
Ko je sinu predala svoja znanja in izkušnje, se je Lučka odločila, da je čas za nov korak. Po ponovnem seminarju na Harvardu je dozorela ideja, da ustanovi neprofitno organizacijo in začne z nečim, kar bi lahko pomagalo drugim. »Vprašala sem se, kaj je tisto, kar lahko sama dam drugim. In ugotovila, da je to moj entuziazem, navdušiti ljudi za kreativnost in podjetništvo, premagati strah, jim pokazati koliko veselja se dobi ob ustvarjanju, uresničevanju svojih lastnih idej ..., navdušiti mlade, da najdejo svoje področje za ustvarjanje, svoj smisel in s tem veliko veselja,« razloži.
Tako je nastala fundacija Slovenia4You, katere poglavitni cilj je prav ta: povezati uspešne Slovence doma in po svetu ter mladim približati podjetništvo. Lučka se je izobrazila tudi na tem področju – kako ustanoviti, voditi in financirati fundacijo, na univerzi Stanford in NYU. V povezavi s še dvema podobnima ameriškima fundacijama, ki izvajata program podjetništva v osnovnih in srednjih šolah, je Lučka zdaj v pripravi prilagoditve programa za slovenske šole. »Podpirata nas predsednik republike in njegova soproga, dogovarjam se z različnimi ustanovami v Sloveniji in ZDA. Pomagali bomo povezovati tudi slovenska in ameriška podjetja, slovenskim podjetjem z dobrimi izdelki pomagali priti na ameriški trg, v načrtu imamo redna srečanja.«
Visoki načrti? Niti ne. Samo dobro družbeno odgovorno zavedanje, ki lahko spodbudi razumevanje podjetništva med mladimi, prispeva k spodbudnejšemu podjetniškemu okolju v Sloveniji in predvsem, doprinese vrednost sodelovanju in prepletanju: dobrih idej, poznanstev in zgledov.
Andreja Cepuš, Mediade
Zgodba je nastala v okviru aktivnosti podjetniške mreže CEED Slovenija.