Umetnika Polona in David Ličen sta zelo zgovoren dokaz, da temu ni tako. Njun oblikovalsko – likovni center Lična hiša, ki danes šteje že 6 let, je namreč uspešen in povsem 'zdrav otrok' umetnosti in podjetništva, pri čemer je še vedno v ospredju prva, podjetnost pa tu služi predvsem kot vzvod za to, da njuno ustvarjanje, širjenje idej, znanja in izkušenj ter spodbujanje vsega naštetega lahko živi ter se poraja naprej. Kar, če odštejemo umetnost, ki je vpeta v druga področja (industrija, arhitekrtura, film, vizualni mediji ipd.) – in še tam je v veliki meri podrejena komercialnemu kontekstu - srečamo bolj poredko.
“Verjetno je na najin uspeh vplival entuziazem, ki sva ga ves čas ustvarjanja gojila v sebi. Že med študijem, kjer se je tudi začela najina skupna pot, sva ves čas sanjarila o ustvarjanju v skupnem ateljeju in kasneje na Finskem, kjer sva spoznala zares dobre, kolegialne profesorje, tudi o pedagoškem delu. In ko sva najela Lično hišo ter ugotovila, da je dovolj prostora za izpolnitev vseh najinih želja, so se najine sanje počasi začele izpolnjevati,” povesta 34-letna Polona in David, zakonski par, ki je hišo najel sprva predvsem po sili razmer – domača garaža je za ustvarjanje in sprejemanje kupcev postala pretesna.
Dobesedno garažni start-up
To se je zgodilo po njuni vrnitvi s Finske, kjer sta leto dni obiskovala podiplomski študij. “Ko smo uokvirjali najina dela v galeriji Artes v Novi Gorici, so tam opazili najine grafike in se začeli zanimati za naju. Že kmalu so se na domačih vratih pojavili prvi kupci. Teh, ki so želeli kupiti najina grafična dela, je bilo vse več in počasi nama ni več ugajalo sprejemati ljudi v prenapolnjeni garaži domače hiše. Tako sva začela iskati prostor za najin atelje nekje drugje.
Spomladi 2003 sva med med sprehodom po Ajdovščini zagledala hišo, na vratih katere je visel listek z napisom: oddamo v najem. Takoj sva šla v akcijo in že čez dobre tri mesece, 19. septembra, odprla Lično hišo. Tistega veselega dne ne bova nikoli pozabila. Bilo je podobno, kot če bi dobila otroka,” še opišeta skoraj pravljičen začetek njune poslovne poti. Tudi za to vesta, kako je – sta namreč tudi že ponosna starša 4-letmega Oskarja in pol drugo leto starega Jona.
Seveda so del uspeha tudi manj pravljični trenutki, s katerimi pa sta se David in Polona spopadla tako kot vsi, ki jim uspe – z zagnanostjo, vztrajnostjo, predanostjo ter z iskanjem opore drug v drugem. Oporo imata tudi v svojih primarnih družinah. Vsekakor pa šteje tudi zanimanje strank: “Podporo čutiva vedno, kadar v galerijo pridejo ljudje, ko so navdušeni nad najinimi deli in ko jih podarijo svojim najdražjim za posebne priložnosti. To naju vedno znova razveseljuje, saj tako veva, da imajo ljudje najino umetnost radi.” Svet umetnosti je v veliki meri prežet s kritiko in zato zahteva precej debelo kožo, še posebej če nekdo želi tudi poslovno uspeti.
A za diplomantko vizualnega komuniciranja na ALU in magistro umetnosti ter diplomiranega grafičnega oblikovalca, ki se skupaj torej ukvarjata z grafičnim oblikovanjem, ilustracijo, umetniško grafiko in umetniškim plakatom, to vendarle ni nekaj, s čimer bi se morala veliko ukvarjati.
Po številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in po svetu, dveh ilustriranih otroških knjigah, med katerimi je bila ena tudi nagrajena, ter še drugih nagradah in priznanjih, je uspešnost Lične hiše logična – če seveda upoštevamo tudi vse, kar se v njej dogaja: poleg njunega ustvarjalnega ateljeja in prodajne galerije se tu odvijajo številne razstave različnih, bolj ali manj uveljavljenih avtorjev, likovna šola za otroke ter odrasle, potopisna predavanja … Lična hiša v Ajdovščini tako predstavlja svojevrsten kulturni vrtinec, kakršnega se ne bi branila niti kulturna prestolnica Ljubljana.
Od slikarskega prek filmskega do krojaškega platna
Polona Kunaver Ličen in David Ličen sta se spoznala na Akademiji za likovno umetnost (ALU), oba pa sta se po diplomi v okviru podiplomskega študija še leto dni izpopolnjevala na finski Fakulteti za umetnost in oblikovanje (UIAH) v Helsinkih, kjer sta pilila umetniško grafiko, ilustracijo, umetniški plakat in miniaturne umetniške knjige, iz česar je Polona tudi magistrirala. David se je med drugim eno leto šolal tudi na Šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart, kjer je bil kasneje 4 leta učitelj.
Poleg kar nekaj pomembnih nagrad in priznanj sta izdala tudi dve ilustrirani otroški knjigi: “To sta Kokoš velikanka in Polonina Skrivnost starca Bertolda, ki je leta 2006 dobila prvo nagrado v Avstriji. Zelo ponosna pa sva tudi na najin dolgoletni projekt, ki sva ga zaključila septembra letos - enourni umetniški dokumentarno igrani film z naslovom Majhna knjiga z veliko dušo,” našteje še nekaj mejnikov David. Dokumentarec, v katerem Polona skozi zgodbo starke pripoveduje o njuni skupni veliki ljubezni - umetniški miniaturni knjigi, bo prav danes že drugič predvajan na Festivalu neodvisnega filma v Domžalah. “Pred kratkim pa sva zečela tudi s prodajo izvirne mehke otroške igračke iz živobarvnega velurja ter torbice in denarnice. Polono že od nekdaj zanima tudi tekstilno oblikovanje in tako sva kaj hitro izdelala nekaj zanimivih skic ter se lotila šivanja. Pri svojem ustvarjanju se ves čas trudiva biti inovativna.”
Maruša Bertoncelj, Mediade
Fotografija: osebni arhiv
Objavljeno v Dnevniku, Zaposlitve&Kariera, 12. december 2009