“Ampak Gorazd je bil ta, ki mi je rekel – kaj ti bo umetnost, če od nje ne moreš preživet? In sem rekla ok, pa poskusimo s čim bolj komercialnim … Čeprav mi je bilo na začetku zelo težko. In ko je predlagal poroke, sem seveda najprej rekla: ne bom fotkala porok! Ampak ker sva bila ravno na sveže zaljubljena … sem se ga ‘usmilila’ …” v smehu prizna Simona. Ko so fotografije prve njune poroke zaokrožile med ljudmi, so ju začeli klicati in vabiti še drugi – in na lepem sta se ukvarjala prav tem.
Inovacija poročnega foto para
Simona in Gorazd pretežno portretirata ljudi, poleg otrok in porok pa kot uvleljavljena fotografa pa obiskujeta tudi revijej svetovno priznanh poročnih modnih znamk. Po naročilu pripravljata tudi tematske serije kakršni so bili denimo tudi poetično prikazani tolarski kovanci za Računsko sodišče, njune fotografije obdajajo zidove Ljubljanske borze, pravkar pa sta sredi projekta za naročnika, ki ob Škocjanskih jamah otvarja gostilno. “Gre za fotografije na temo Krasa. Delava nekakšne ‘portret’ Škocjana, te male izumirajoče vasice, v kateri danes živi samo še ena oseba,” pove Simona, ki ima tovrstne projekte zelo rada, saj po umetniški plati vendarle dopuščajo več svobode.
Tudi Gorazda že od nekdaj goji naklonjenost denimo umetniški erotični fotografiji, a prav poročna fotografija je bila tista, ki ju je spodbudila, da sta odprla lastno podjetje – Aout Photo.
Pred približno dvanajstimi leti sta se na eni od porok spoznala z Boštjanom in Kristino Vidergar, ustanoviteljema in lastnikoma Poročnega kotička ter revije Moja poroka, s katerima zelo plodno sodelujeta še danes. Takrat sta bila praktično edina, ki sta poroke fotografirala v duetu. “Vsi so nama govorili, da to ni v redu, da se ne splača,” pripoveduje Simona,” saj bi ja več zaslužila, če bi šla fotografirat vsak ‘svojo’ poroko … Danes pa tako delajo že skoraj vsi, ne samo v paru, tudi v skupinah.” Zakaj v paru? Ugotovila sta namreč, da je veliko lažje ujeti več ključnih trenutkov, emocij in zanimivih prizorov in da je končni rezultat: boljše fotografije. Zanju so predvsem značilni detajli, naravne situacije in naravna obdelava fotografij. “Nisva materialista, tega ne delava zaradi zaslužka in praktično ves zaslužek porabiva za opremo,” še doda Gorazd.
Od porok … do otrok
Svojega studia nimata. “Imava atelje izven Ljubljane (Gornji grad), ki sva ga nekaj časa skrbno urejala, a ga danes sploh ne koristiva. Slikava na terenu, imava tudi kompletno opremo, če pa se že pokaže potreba, se da studio danes brez problema najeti,” pojasni Simona. Analogno fotografijo oba pogrešata, a korak s časom tu seveda ni bilo vprašanje. In koliko je v teh letih, odkar je dober fotoaparat postal že tako samoumeven kot mobitel – ‘vsak’ ga ima in uporablja – upadel promet? Koliko je ‘dumpinga’, kot se reče ‘prisilnemu’ nižanju cene storitev zaradi cenejšega dela amaterjev? “Nekaj že. Študenti multimedijskih vsebin, denimo, se med drugim učijo tudi o poročni fotografiji in grejo ter fotografirajo poroke za par sto evrov,” omenita en primer.
Ampak na koncu še vedno šteje predvsem kvaliteta opravljenega dela – to je tisto, kar se najbolje prodaja. Gorazda in Simono vabijo tudi številne znane osebe. Jure Košir ju je denimo izbral na podlagi zgolj desetih videnih fotografij, kolikor jih imata v svojem najmanjšem predstavitvenem albumu. Znani ju radi izberejo tudi zato, ker ne prihajata z nobenega medija – kar je dobrodošlo, če hočejo imeti mirno in neodmevno poroko. Ker pa poleg porok portretirata tudi otroke, z nekaterimi pari sodelujeta tudi več kot enkrat …
Od kraje fotografije do ponudbe za katalog
Tako kot večini fotografov se je tudi Gorazdu Oblaku in Simoni Tori, Aout Photo, že zgodilo, da so jima ukradli fotografijo. To pomeni, da je bila objavljena brez njune vednosti, priznanega avtorstva ter seveda brez honorarja. Takšna objava je v vsakem primeru nelegalna, še posebej pa je seveda sporna, če se to zgodi v prodajnem katalogu vrhunske blagovne znamke svetovnega formata, kot je denimo Cymbeline, francoska znamka poročno mode. “Fotke z ene od revij, ki naj bi si jih v Cymbelinu zgolj pogledali, sem zapekel na CD ne da bi preveril, v kakšni resoluciji so - tisti moment se mi je pač mudilo naprej … In ko je izšel njihov katalog, sem v njem zagledal eno svojo veliko fotografijo – brez navedbe avtorstva ali česarkoli,” pripoveduje Gorazd, ki je kljub siceršnjemu občutku priznanja poklical na uredništvo, dokazal avtorstvo in takoj prejel opravičilo. “Naslednje leto sva bila povabljena tudi na njihovo gala večerjo, ampak nama seveda ni šlo za to. No, letos so se nama res odkupili – ponudili so nama, da pripraviva enega njihovih katalogov, Mariees de Paris,” zadovoljno pristavi Simona in prizna, da je bila to vsekakor ena dragocenih lekcij: “Nikoli kar tako ne dajaj od sebe velikih fotografij.”
Kristina Vidergar, solastnica Poročnega kotička in urednica revije Moja poroka:
“S Simono in Gorazdom se poznamo in sodelujemo že od eta 1998 in pri njiju predvsem cenim in spoštujem, da se kot osebi do danes kljub zavidljivim dosežkom nista prav nič spremenila. Zelo veliko energije in truda vlagata v svoje znanje in delata res z dušo. Odlično opravljeno delo postavljata pred zaslužek. V projekte se podata premišljeno in če ni vse, kot mora biti, rajši čakata, kot da bi na primer iz nekih komericlanih vzrokov hitela. Kljub temu, da imata za seboj že toliko kilometrine ter sodelovanj s svetovno priznanimi ljudmi, pa ostaja preprosta in skromna. Marsikdo je presenečen, ko odkrije, koliko znanja in izkušenj se skriva za njunim videzom.
Z vidika same poročne fotografije parom nudita več koristnih informacij kot marsikateri poročni organizator. Dobro znata namreč predvideti vse možne situcije in parom, ki iščejo fotografa, sta mnogo več kot to – tudi ‘psihologa’,če je to potrebno. Res se angažirata, si razdelita vloge in se pri tem odlično dopolnjujeta, znata pa tudi prispevati k atmosferi, ko je to potrebno. Ljudje na poroki so namreč tudi v stresu, in nekateri so tako živčni in nejevoljni, da se sprva sploh nočejo slikati. Njuna pika na i je, skratka, prav širina, ki jo imata. Na področju fotografije sta na splošno zelo izobražena in to se še posebej vidi, ko delamo za revijo. Fotografom običjano eno področje bolj leži od drugega, pri njiju pa praktično ni ovir. vedno bosta odlično pripravljena, polna idej. Človek se lahko zanese, da bo delo opravljeno vrhunsko - tako vsebinsko kot tehnično.”
Maruša Bertoncelj, Mediade
Fotografija: Damjan Može
Objavljeno v Dnevniku, Zaposlitve&kariera, 22. maj 2010