“Blakea Spahna, ki ima doktorat iz predšolske vzgoje z elitnega Oxforda, sem spoznala prav preko tenisa. Kadar sem bila v New Yorku na US Openu, sem vedno bivala pri njegovi družini, ki Dwight School vodi že dolga leta,” pojasnjuje Tina. Šola, ki je bila sicer ustanovljena še v 19. stoletju, velja za eno od elitnejših v ZDA. Otroci se v njej učijo preko športnih aktivnosti – pred šolo imajo denimo celo teniško igrišče, kar je v Ameriki precejšnja redkost –, umetnosti, glasbe, igre ipd. “Po koncu študija sem se spoprijateljila tudi s svojo mentorico, dr. Vesno Kondrič Horvat, skupaj pa sva potem prišli na samo idejo za to šolo. In vse našteto je bil razlog, da sem se sploh upala spustiti v to. Brez odličnega teoretičnega ozadja se namreč tega zagotovo ne bi lotila.”Učenje nad oblaki
In prav predšolsko obdobje je bilo za danes 34-letnico tudi zadnje obdobje, ko je še živela ‘normalno’. Pri sedmih letih se je namreč že srečala s svojo ‘usodno ljubeznijo’, tenisom, ki ga je povsem resno začela trenirati pri desetih letih, življenje pa je kmalu po tem povsem podredila urniku vrhunske športne kariere: “Pri enajstih sem že potovala po jugoslovanskih turnirjih, od štirinajstega dalje pa po vsem svetu. Več kot petnajst let me praktično ni bilo doma - mogoče dva do tri mesece na leto, sicer pa sem bila ves čas po turnirjih,” na kratko predoči svoj ritem minule polovice dosedanjega življenja.
Šola kljub temu ni trpela. “Imela sem status športnika, pa tudi sicer mi učenje nikoli ni delalo težav, Sem pa šolo vseeno delala enkrat dlje kot vsi ‘normalni’. Učila sem se na letalih, na vlakih, v hotelskih sobah,” opiše svoje tipične šolske dni Tina in še pristavi: “Če imaš pred sabo cilj in če se znaš zorganizirati, se da.” Izkušnja samostojnega učenja iz srednje šole ji je poleg tega prišla prav tudi, ko je začela študirati.
Še posebej dobro pa so ji šli jeziki: “Že kot otrok sem bila vpisana v tečaj nemščine, ki pa mi je bolj kot učenje pomenil zabavo – potekal je namreč preko glasbe in igre.” Tina je tako na lastni koži skusila, kako koristno je srečanje s tujimi jeziki čimbolj zgodaj v življenju: “Kot otroci imamo namreč neverjetno naravno sposobnost vpijanja jezikov in kasneje, pri nadaljnem učenju, bistveno manj težav. Pogovorne nemščine se mi denimo ni bilo potem nikoli treba zares učiti. Prijateljica iz Nemčije celo pravi, da imam münchenski naglas - moja prva učiteljica s tečaja je bila originalno iz okolice Münchna in očitno sem se navzela njenega naglasa.”
Splača se poskušati
Da se tudi po koncu kariere ni še naprej posvečala zgolj športu, je torej razmuljivo, saj je končno našla čas za ‘kariero v senci’ - za jezike. Govori še angleško, italjansko in srbohrvaško, uči pa se tudi francosko. Seveda v tem času ni manjkalo prošenj, da bi poučevala tenis, a jih v večini zavrača: “Prvi dve leti po odhodu tenisa sploh nisem igrala. Enostavno sem imela vsega dovolj. Zadnje leto pa čutim, da to veselje in želja do igranja spet prihajata nazaj – predvsem rekreacijsko ter zaradi druženja s starimi prijatelji. Ne branim se nudenja pomoči pri učenju tenisa, profesionalno gledano pa me trenerstvo ne zanima. To je zelo težak poklic, ki spet zahteva veliko odpovedovanja pa življenja na poti … Jaz pa se želim končno ustaliti,” je odločna Tina.
Zaenkrat je ustaljena na relaciji med rojstnim Mariborom in Ljubljano, kjer je ustanovila podjetje in kjer vidi še največ različnih priložnosti, pa tudi sicer ji je prestolnica zelo všeč. Nasploh se ji po vseh prepotovanih kilometrih v življenju razdalje v Sloveniji zdijo komaj omembe vredne.
Športno jezikovno šolo za predšolske otroke, ki se otvori oktobra, bo Tina Križan vodila torej pod mentorstvom dr. Vesne Kondrič Horvat, angleški, nemški in francoski jezik pa bodo poučevali učitelji, ki imajo poleg jezikovne tudi pedagoško in športno izobrazbo. Zelo se veseli, tudi zato, ker je zanjo zdaj konec obdobja ‘preklapljala na normalno življenje’ in iskanja svojega mesta v njem: “Nekaj časa sem delala v Teniški zvezi Slovenije, še vedno tudi komentiram prenose tekem na nacionalni in športni televiziji, kar mi je zelo všeč, a gre le za občasno delo. Bila sem tudi mentorica mladi nadarjeni tenisačici … Šele po vseh teh različnih poskusih pa sem ugotovila, kaj me zares veseli,” še opiše svojo izkušnjo in doda: “Nič ni narobe s tem, če poskusiš več stvari. Najti moraš, kar te veseli, ker tisto, kar delaš z veseljem, enostavno mora uspeti.”
Šport je odlična popotnica v podjetništvo
“Ko enkrat končaš športno kariero, potrebuješ nekaj časa, da preklopiš na ‘normalno življenje’,” priznava Tina Križan. To prehodno obdobje lahko traja tudi do nekaj let, saj je sprememba načina življenja precej drastična. “Redki točno vedo, kaj bodo delali po končani karieri. Ko pa ti enkrat preklop uspe, izkušnje od prej pridejo zelo prav. Športniki smo že po naravi bolj iznajdljivi in imamo razvito večino potrebnih vrlin za dosego uspeha – tudi v biznisu. V tujini denimo podjetnike s športnim pedigrejem dosti hitreje sprejmejo. Vajeni smo namreč discipline, reda, postavljanja in doseganja ciljev ipd. Te vrline pa tudi sicer v življenju pridejo zelo prav – še posebej pri organizaciji svojega časa, To je nekaj, kar res obvladamo,” izpostavi Tina eno, za z róki preplavljen poslovni svet ključnih vrlin.
Maruša Bertoncelj, Mediade
Fotografija: Maruša Bertoncelj
Objavljeno v Dnevniku, Zaposlitve&kariera, 11. septembra 2010