(iskreno se nasmeje) To je človek, ki si je celo življenje želel biti plesni učitelj. A ko je ustanovil Urško, je izgubil hobi. Postal je namreč podjetnik. To je edina stvar, ki mi je je žal na svetu; da sem združil hobi in poklic v eno. Danes nisem več v dvorani z ljudmi, ampak sem v pisarni, kjer se ukvarjam z drugimi izzivi. Ko sem bil majhen, sem si želel biti arthitekt, potem sem šel študirat strojništvo in z začetkom fakultete se je zgodilo moje prvo srečanje s tekmovalnim plesom. Od takrat sem živel dvojno življenje. Malo sem študiral in veliko plesal.
Ali je bilo podjetništvo iz hobija in strasti naravna izbira?
Povsem. Ko sem bil zaposlen, dve leti sem v Iskri vodil tehnološko pripravo dela in živel svoje dvotirno življenje, sem ugotovil, da je strojnih inženirjev na svetu več kot plesnih učiteljev. Takrat sem se odločil, da bom plesni učitelj. Tako sem enajst od skupaj devetnajstih let, ki sem jih preživel v Kazini, posvetil treniranju in poučevanju plesa.
Ko je prišel John Travolta, sem ugotovil, da sem velik frajer in začel poučevati disco ples. Videl sem, da sem kar zabaven za ljudi, da me imajo radi. Vedno več jih je bilo, ki so začeli plesati. Ko sožitje v društvu Kazina ni bilo več možno, smo ustanovili takratno trajno delovno skupnost samostojnih kulturnih delavcev in nastala je Urška.
Kako poteka vodenje v podjetju Urška?
Ko smo začeli z našim delom, se je javilo veliko interesentov, ki so želeli imeti tako dobro Urško, kot je v Ljubljani, tudi drugje. Takšno organizacijo pa je potrebno obvladovati. Dobil sem preblisk, da brez dobre računalniške podpore ne bo šlo. Tako sem nekega dne zaposlil kolego, da mi je naredil osnovne programe, uporabne za »računalniško nepismenega uporabnika«. Iz tega so se kasneje razvili programi Birokrat, Receptor, Prireditelj in drugi.
To je bila naša prednost. Obvladovanje poslovanja je omogočilo, da smo se lahko hitro širili, bili organizirani, imeli optimalno razporejene finančne vire...
Zakaj je po vašem mnenju Urška uspešna?
Odprtost in svoboda združevanja... z vsemi umetniki lahko živiš le tako, da jim omogočaš neko varno okolje, v katerem lahko ustvarjajo plesne produkte; da imajo dovolj dela, da se lahko preživljajo, dobre delovne pogoje in so sestavni del tima.
Delamo bolj po občutku. Ne ukvarjamo se s tem, kako plemeniti denar, temveč, kako ustvarjati ples, kako zadovoljevati ljudi, jim dati tisto, česar drugje ne morejo dobiti. Sem in tja ustvarimo ideje in dogodke, kot jih ljudje še niso videli. In uspeh vsakega posameznika je naš skupen uspeh. Počutimo se kot malo večja družina.
Osnovni zakoni fizike še vedno veljajo. Ni dobrega odriva, če se ne skloniš. Ko si najbolj spodaj, ustvarjaš najboljše stvaritve.
Pogovarjala se je Edita Kuhelj Krajnović
Objavljeno v Birokratu, reviji za podjetniški vsakdan, maj 2007.
Če imate tudi sami dobro zgodbo, se nam javite ali jo pošljite na urednistvo@mediade.si