Irena Sergeja Mulej, ki najem sob ponuja tako v dveh lastnih stanovanjih kot tudi v nepremičninah drugih lastnikov, nastopa tako v vlogu posrednice kot računovodkinje, administratorke, oskrbnice, pleskarice …, in še kaj bi se našlo. In prav vse izkušnje ter podjetni podvigi iz preteklosti ji pri tem pridejo prav. Med poletnim delom v času srednje šole, ko je ‘brusila’ prstne blazinice v cerkniškem Brestu, je dobila idejo, da bi lahko lepila tapete in pleskala stanovanja sošolk ter upokojencev. Kot gimnazijka je bila kasneje zaposlena tudi z inštruiranjem, v času študija sociologije in slavistike pa je tudi počela vse mogoče: “Najprej sem bila čistilka beznic, nato sem sesala pomembne firme. Ko sem ugotovila, da je strojepisje dobro plačano, sem opravila tečaj slepega tipkanja in si tako priskrbela samo še dobro plačana in čista dela. Med vikendi sem še vedno inštruirala, prepisovala seminarske naloge za študente, in ker je bilo v takrat moderno imeti skodrane lase, sem se naučila tudi tega - študentke sem trajno kodrala, študente pa strigla.”
Zaradi bolezni v družini je študij tik pred koncem za nekaj časa prekinila in se redno zaposlila, med tem pa je razpadla Jugoslavija in z njo kakopak tudi jugoslovanski študentski indeksi … Irena Sergeja, ki je v tem času preko dela v filmski produkciji pridobila strokovni izpit iz prodaje in nabave filmske produkcije, nato pa se je zaposlila še kot knjižničarka ter opravila strokovni izpit in pridobila tudi licenco za vnos v cobiss, se ni dolgo obremenjevala: “Za dokončanje študija v novi državi bi morala opraviti precej diferencialnih izpitov iz sociologije in ker se mi je to zdelo za lase privlečeno, sem se po 40 opravljenih izpitih izpisala iz Filozofske fakultete ter se vpisala na Ekonomsko fakulteta in si tam pridobila naziv diplomirana ekonomistka.”
Enkadom je predvsem otrok recesije
Nad delom z nepremičninami se je navdušila v Novi Zelandiji, kamor je šla pred leti z možem delat kot ‘wooferka’ – delala sta v zameno za stanovanje in hrano, do pridobitve delovne vize za delo v agrikulturi. Nekaj časa ju je gostila tudi nepremičninska posrednica, njeno delo pa je Irena Sergeja Mulej v prostem času vestno spremljala in se učila. “Po prihodu domov sem imela en sam cilj: nepremičnine tako ali drugače,” se spominja trenutka odločitve.
“Podjetje Enkadom pa je pravzaprav nastalo zaradi recesije. Pred letom in pol je bila ta najbolj opazna pri poslovanju z nepremičninami. Takrat sem že oddajala 6 postelj v stanovanju, ki je v družinski lasti. In ko se je recesija medijsko samo še širila, mi je postalo jasno, da bom preživela samo, če se bom prilagodila trgu in trenutni situaciji.” Tako je začela oddajati tudi sobe lastnikov nepremičnin, ki to možnost imajo, nimajo pa časa se s tem ukvarjati. “Nekaj sem jih nagovorila sama, nekaj jih je prišlo do mene samo od sebe.”
Tudi vse večje povpraševanje po sobah od blizu in daleč je že rezultat najbolj zanesljive in najbolj preproste strategije: dober glas … Ta se o Enkadomu širi tako do ust do ust kot preko spletnih socialnih omrežij ter spletnih rezervacijskih sisitemov, zaradi česar sobe najemajo tudi tuji študenti. “Ker sem bila tudi sama nekoč tuja najemnica, nikoli ne zavrnem tujih državljanov,” pove Mulej, ki ne skriva ambicije o mladinskem hostlu, in ker še najraje dela z mladimi, razmišlja tudi o nudenju storitve ‘wooferstva’ za tuje študente. “Se pa s tujci še zgodi kakšen hecen zaplet. Lani novembra sem denimo sprejela dva hrvašaka državljana in eden od njiju je zgrešil hišo. S svojim kovčkom je tako pozvonil pri sosedih, vstopil in začel iskati svojo sobo …”
Študenti so na prvem mestu!
Uspeh Enkadoma – med drugim tudi uvrstitev med finaliste Najpodjetniške ideje 2009/10 – Irena Sergeja Mulej utemeljuje predvsem z dobrim poslovnim načrtom: “Potrebuješ okoli 150 ur dela - takšnega in drugačnega. Lani je zaradi recesije kar 519 nepremičninskih agencij beležilo izgubo. Enkadoma ni bilo med njimi, bi jim pa zagotovo delal družbo, če bi morala za vsak kvadratni meter pleskarije najeti mojstra ali delavca za vsako sestavljanje omar ... To sem opravila sama, sicer se ne bi izšlo,” odločno pojasni nevsakdanja nepremičninska posrednica, ki na prvo mesto vedno postavlja študente: “Lastniki nepremični se morajo najprej zavedati, da so študentje zame na prvem mestu. S tem mislim na zagotovitev ustreznih pogojev, plačilo davkov ter na vsestransko pripravljenost na sodelovanje z mano.”
Enkadomove sobe morajo ustrezati strogim standardom:
“To pomeni, da imajo sodobno opremo, vsak pa dobi dobi tudi posteljnino in brisače. Če imajo težave, se potrudim in jih rešim v najkrajšem času. Vse sobe so opremljene podobno ali enako – imamo zelene, modre in rdeče sobe, ki pa imajo glede na lokacijo tudi svoja posebna imena: Melody, Green Room, Mikael, Lavry …” Študentom pa zelo ustreza tudi dejstvo, da so cene najmnin, ki se gibljejo med 140 in 200 evri, že všteti tudi vsi stroški.
Nastja Mulej, direktorica podjetja New Moment in licenčna trenerka de Bonove tehnike kreativnega razmišljanja o podjetnem odskoku svoje sorodnice: “Ireno sem spoznala kot njena poročna priča in po poroki z mojim bratom dobila prijateljico, ki jo vsakič znova občudujem. Zna in pozna vse in vsakogar. Popraviti pralni stroj? “Check.” Pridelovati zelenjavo doma? “Check.” Prebarvati stanovanje? “Check.” Najti super oblačila za 2 evra? “Check.” Skuhati kosilo za 12 oseb z nasmehom na ustih? “Check.” Prenašati mojega brata? “Check.” Skrbeti za vse te študente in od tega tudi živeti? “Check.” Ja, ni čudno, da si je izmislila nov način najemanja in oddajanja stanovanj študentom prav ona. Človek za to potrebuje veliko potrpljenja, vzbujanja zaupanja, resnicoljubno gostobesednost ter sposobnost za vsa hišniška opravila in ona vse to premore.”
Maruša Bertoncelj, Mediade
Fotografija: Filip Kos
Objavljeno v Dnevniku, Zaposlitve&kariera, 12. junij, 2010